Hrup

Zvonjenje zvonov

09. 09. 2014
Zvonjenje zvonov s stališča varovanja zdravja in počutja ljudi lahko povzroča predvsem vznemirjenost in motnje spanja.

Ne pričakujemo, da bi zvonjenje predstavljalo povečano tveganje za pojav srčno-žilnih bolezni. Poškodbe sluha so možne pri neposredno izpostavljenih osebah, kot so pritrkovalci.

Zvonjenje zvonov s stališča varovanja zdravja in počutja ljudi lahko povzroča predvsem vznemirjenost in motnje spanja. Ne pričakujemo, da bi zvonjenje lahko predstavljalo povečano tveganje za pojav srčno-žilnih bolezni. Poškodbe sluha so možne pri neposredno izpostavljenih osebah, kot so pritrkovalci.
 

Vznemirjenost

Vznemirjenost zaradi hrupa ni samo posledica ravni hrupa, temveč tudi posledica socialnih, ekonomskih in psiholoških faktorjev ter drugih okoliščin. Zato anketne raziskave pogosto ne pokažejo jasne povezanosti vznemirjenosti z ravnjo okoljskega hrupa. V tem primeru je zato izjemnega pomena vzpostaviti učinkovit sistem spremljanja pritožb prebivalcev in ugotavljati vzroke vznemirjenosti pri posameznih primerih. Tudi zvonjenje zvonov lahko predstavlja vzrok za vznemirjenost. Motnje zaradi zvonjenja so lahko povzročene v času počitka, učenja, pogovora ali v drugačnih okoliščinah, ki za posameznika predstavlja motnjo in vzrok vznemirjenosti, ki ga lahko spremljajo različna stanja kot so jeza, razburjenost, nezadovoljstvo nemoč in podobno. Zvok zvonjenja je sicer občasen in navadno kratkotrajen, a vseeno lahko povzroči motnje, predvsem pri bolj občutljivih osebah in v primeru, ko zvonjenje za posameznika nima sporočilne funkcije.
 

Motnje spanja

Nemoteno spanje je predpogoj za dobro fiziološko in mentalno delovanje organizma. Bolj kot raven jakosti hrupa je za odziv organizma pomembna razlika med hrupnim dogodkom in hrupom okolice (ozadje hrupa). Poleg neposrednih učinkov nemirnega spanja, sprememb v krvnem tlaku in hitrosti bitja srca so pomembni tudi sekundarni učinki, kot so utrujenost, depresivno počutje in zmanjšana učinkovitost pri delu. Zvonjenje zvonov lahko predstavlja nevarnost za motnje spanja pri osebah, ki živijo v neposredni bližini vira zvonjenja. Večje motnje se pojavijo predvsem pri bolj občutljivih posameznikih. Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije naj bi posamezni hrupni dogodki (LAmax) ne presegali 60 dBA, izmerjeno na zunanji fasadi spalnice ponoči.

Zvonjenje zvonov je bilo s stališča povzročanja hrupa leta 2003, v času veljavnosti Uredbe o urejanju hrupa v naravnem in življenjskem okolju, natančno proučeno v Mestni občini Ljubljana v sklopu raziskovalne naloge »Problematika impulznega hrupa v Sloveniji - Impulzni hrup v Mestni občini Ljubljana«. O glasnosti zvonjenja poročilo navaja: »Meritve zvoka pri zvonjenju zvonov ljubljanskih cerkva so pokazale, da na razdalji 50 m kar 20 cerkva presega mejne vrednosti ekvivalentne ravni, ki znaša 69 dBA za III. območje varstva pred hrupom, in da le 3 cerkve presegajo mejne vrednosti konične ravni, ki znaša 85 dBA. Po nemških smernicah so te tri cerkve tudi edine, ki presegajo dovoljeno raven hrupa 85 dBA na razdalji 50 m. Na večjih razdaljah je stanje bistveno boljše.« Pri tem bi želeli opozoriti na potrebno previdnost pri primerjanju različnih mejnih vrednosti. Pogosto se omenja vrednost 55 dBA, ki predstavlja povprečno varno vrednost hrupa pri kronični izpostavljenosti in je ne moremo primerjati z vrednostmi posameznih zvočnih dogodkov.

Po uvedbi nove Uredbe o urejanju hrupa v okolju leta 2004 zvonovi in druge nepremične samostojne zvočne naprave niso več obravnavane kot vir hrupa. Neodvisno ureja problematiko večjih glasbenih dogodkov Uredba o načinu uporabe zvočnih naprav, ki na shodih in prireditvah povzročajo hrup in tako bi bilo smiselno ločeno urediti tudi problematiko zvonjenja zvonov in drugih nepremičnih samostojni zvočnih naprav, na primer zvočnikov na zunanjih fasadah gostinskih lokalov.

Ker motnje, ki jih zvonjenje zvonov predstavlja za zdravje in počutje ljudi, niso odvisne samo od ravni jakosti zvoka, temveč od številnih okoliščin ter stanja in počutja posameznika, samo upoštevanje ravni jakosti zvoka in postavitev mejnih vrednosti zelo verjetno ne bo imela želenih učinkov. Predlagamo, da se resno upošteva vsaka pritožba zaradi zvonjenja zvonov in se primerno ukrepa v posameznem primeru. Najprimerneje je problem urediti in poiskati kompromisno rešitev med povzročiteljem zvoka in prizadetim. Ker to vedno ni možno, bi bilo smiselno pripraviti nacionalne smernice, učinkovit sistem za zbiranje pritožb in postopno tudi primerno urediti zakonodajo, če bi se izkazalo, da je to potrebno.

V gosto naseljenem mestnem okolju enak zvok doseže lahko popolnoma drugačen učinek kot na podeželju, zato je potrebno o spremembah in prilagoditvah razmisliti tako, da upoštevamo vse možne okoliščine. Potrebno je razmisliti o nujnosti zvonjenja, na primer odbijanje ure v nočnem času oziroma o ravni jakosti teh zvokov. Vedno je smiselno upoštevati previdnostno načelo in raven jakosti zvoka zmanjšati do najmanjše sprejemljive ravni, s katero je želeni cilj sporočanja še vedno dosežen.