Kopalna voda

Vnetje zunanjega sluhovoda in voda

20. 10. 2008
Pri nekaterih dejavnostih v vodi se včasih kot posledica pojavi vnetje zunanjega sluhovoda in/ali uhlja. Pojavlja se največ v poletnih mesecih, zaradi aktivnosti v vodi, vendar obolevanje ni povezano samo z uporabo vode.

Pri nekaterih dejavnostih v vodi se včasih kot posledica pojavi vnetje zunanjega sluhovoda in/ali uhlja. Pojavlja se največ v poletnih mesecih, zaradi aktivnosti v vodi, vendar obolevanje ni povezano samo z uporabo vode.

Bolj ogroženi so otroci, ker se dalj časa zadržujejo v kopalni vodi, nadalje osebe s prirojenimi napakami ušes, vnetji kože (dermatitis, psoriaza, ekcem) ter osebe s sladkorno boleznijo, drugimi motnjami presnove, levkopenijo. Kopalci, plavalci, potapljači so bolj izpostavljeni okužbi zaradi pogostejše in daljše prisotnosti vode v ušesu, ki draži in zmehča kožo sluhovoda ter olajša vdor mikroorganizmov iz onesnažene vode. Prisotnost vode zmanjša kislost (pH) kože v sluhovodu, ki sicer lokalno ščiti pred okužbo. Z vodo se tudi raztopi in izloči iz sluhovoda ušesno maslo, ki pomembno ščiti pred okužbo. Dejavniki tveganja so še poškodbe kože v sluhovodu (praskanje, grobo čiščenje, tudi z vatiranimi palčkami), suha koža, ekcem, vstavljanje tujkov, visoka ali nizka temperatura v okolju. Povzročitelji vnetja so najpogosteje: Pseudomonas aeruginosa (50 %), Staphylococcus aureus (23 %), anaerobne in gram negativne bakterije, od glivic pa Aspergillus in Candida. Glavni znaki vnetja so bolečina, srbenje, neprijetni občutek. Sluhovod je lahko otečen ali pordel, včasih je prisoten izcedek. V 10 % sta prizadeta oba sluhovoda. Bolezen se ne prenaša z osebe na osebo. Diferencialno diagnostično moramo upoštevati barotravmo, tujke v ušesu, herpes zoster, mastoiditis, vnetje srednjega ušesa. Zdravljenje vključuje lajšanje bolečine, odstranitev izcedka iz zunanjega sluhovoda; lokalno zdravimo s kortikosteroidi, antibiotiki in/ali protiglivičnimi zdravili. Obisk kopališča je možen, ko se okužba pozdravi, običajno po 4 ali 5 dneh. K zmanjšanju obolevnosti bistveno pripomore samozaščitno obnašanje kopalcev, izogibanje dejavnikom tveganja in ustrezno upravljanje kopališč. Paziti je treba, da v ušesu ni preveč masla, vendar odstranjevanje le tega ne sme biti grobo za vsako ceno. Pri poškodbi bobniča njihova uporaba ni dovoljena. Izogibati se je treba plavanju ali potapljanju v onesnaženih vodah. Po kopanju je treba na nežen način posušiti uho. Upravljavec kopališča mora zagotoviti ustrezno pripravo kopalne vode, kar zmanjšuje tveganje za okužbo z mikroorganizmi. Otroci naj si ne čistijo ušes brez nadzora staršev in ne dajejo v ušesa raznih predmetov. Nekateri priporočajo zaščitne ušesne čepe.