Z znanjem do boljšega zdravja

Virus Zahodnega Nila (West Nile virus - WNV)

14. 09. 2018
Virus Zahodnega Nila (angl. West Nile virus, WNV) se prenaša na človeka večinoma s pikom okuženega komarja.

Večina okuženih ljudi ne kaže znakov bolezni ali pa imajo znake podobne gripi, kot so vročina, glavobol, bolečine v mišicah in utrujenost. V nekaterih primerih ima lahko bolezen hud potek, vključno s prizadetostjo osrednjega živčnega sistema. Večina primerov klinično zaznane okužbe se pojavlja od sredine julija do konca septembra. Pojavljanje bolezni je odvisno od številnih dejavnikov, kot so prisotnost in aktivnost prenašalcev (komarjev) ter naravnega rezervoarja virusa (ptice).
V Sloveniji naravne danosti omogočajo obstoj prenašalca ter skupno s podatki iz sosednjih držav nakazujejo na možnost pojava WNV tudi pri nas.

Povzročitelji
Virus Zahodnega Nila so odkrili na severozahodu Ugande v provinci West Nile l. 1937. Uvrstili so ga v rod Flavivirusov, družino Flaviviridae. WNV je mogoče razvrstiti v pet samostojnih linij. Krožita dve liniji (L1 in L2). L1 so poimenovali virus Kunjin in so jo našli v Afriki, na Bližnjem vzhodu, v Evropi, Indiji, Avstraliji in Amerikah. L2 pa so našli v Podsaharski Afriki, na Madagaskarju ter kasneje tudi v Evropi.

Inkubacijska doba
Čas od okužbe do pojava bolezni je običajno od 3 do 14 dni po okužbi.

Način prenosa
WNV se na človeka običajno prenaša s pikom okuženega komarja (komarji rodu Culex). Prenašalci (komarji) se okužijo ob sesanju krvi okuženih ptic, ki predstavljajo naravni rezervoar bolezni. Stik s pticami ne predstavlja tveganja za prenos virusa.
Drugi načini prenosa so redki in vključujejo prenos med ljudmi prek transfuzije krvi in komponent ter darovanih organov, kar je mogoče, vendar izjemno redko. Mogoč je prenos z matere na nerojenega otroka in prenos prek materinega mleka.

Dovzetnost za okužbo
Vse osebe, ki še niso bile okužene z WNV, so dovzetne za bolezen. Osebe nad 50. letom starosti in osebe z okrnjeno imunostjo imajo večje tveganje za hujši potek bolezni. Imunost po okužbi je najverjetneje dolgotrajna.

Simptomi in znaki bolezni     
Po vbodu okuženega komarja večina ljudi ne zboli, saj v približno 80 % okužba poteka brez pojava bolezenskih znakov in simptomov. Le manjši del ima kratkotrajno vročinsko bolezen s simptomi, kot so slabo počutje, glavobol, vročina, izpuščaj, bolečine po mišicah in sklepih (vročica Zahodnega Nila).
Približno 1 oseba na 150 razvije težjo obliko bolezni s prizadetostjo osrednjega živčnega sistema in znaki, kot so okrnjena zavest, krči, nevrološki izpadi in motnje gibanja. 

Kužnost
Virus je prisoten v krvi 1-3 dni po izpostavitvi, prisotnost vztraja 1-11 dni.
Pri ljudeh in drugih sesalcih, na katere se lahko WNV prenese (npr. konji), je količina WNV v krvi prenizka, da bi bili učinkovit vir okužbe komarjem in da bi lahko vzdrževali nadaljnji prenos bolezni po tej poti.

Zdravljenje
Blage oblike bolezni ne potrebujejo zdravljena in se spontano razrešijo. Hude oblike bolezni ponavadi zahtevajo sprejem v bolnišnico. Učinkovitih protivirusnih zdravil ni, zdravljenje je simptomatsko t. j. z dajanjem zdravil, ki lajšajo simptome bolezni in podporno – dajanje zdravil, ki podprejo obolele organske sisteme.

Preprečevanje okužbe
Najbolj učinkovit ukrep za zmanjšanje tveganja okužbe na območju, kjer kroži virus Zahodnega Nila, je preprečevanje pikov komarjev.
Z upoštevanjem sledečih ukrepov lahko zmanjšujemo tveganje za okužbo:

  • nosimo svetla oblačila, ki naj pokrivajo čim večji del telesa,
  • izogibamo se zadrževanju na prostem, ko je aktivnost komarjev največja (zjutraj in pozno popoldan),
  • uporabljamo sredstva (repelenti) za zaščito proti komarjem. Dosledno sledimo navodilom proizvajalca za učinkovito in varno rabo,
  • preprečujemo vstop komarjev v  notranje prostore z uporabo mrež proti komarjem,
  • poskrbimo za okolico in odstranimo pogoje za razmnoževanje komarjev (zastala voda v vazah, podstavkih za rože, zamašeni žlebovi ...).

Najvarneje je, da se poginulih ptic ne dotikamo. Ptice, ki jih opazimo poginule na vrtovih, dvoriščih, v bližini bivališč, na balkonih, terasah, odstranimo na varen način. Na roko si nadenemo plastično ali gumijasto rokavico in poginulo ptico odložimo v plastično vrečko, ki jo skupaj z rokavico odvržemo med splošne odpadke. Če nimamo na voljo primernih rokavic, ki jih bomo po uporabi odvrgli, si na roko nataknemo plastično vrečko, poberemo ptico in jo odvržemo v smeti skupaj s plastično vrečko. Roke si skrbno umijemo z milom in toplo vodo.

Cepiva, ki bi preprečilo okužbo z WNV pri ljudeh, ni.


Dodatno gradivo:

Načrt pripravljenosti na pojav virusa zahodnega nila v Sloveniji