Bolezni
Sladkorna bolezen
Sladkorna bolezen zaradi svoje pogostnosti, zahtevne in kompleksne obravnave ter težkih posledic predstavlja velik zdravstveni problem ter izziv za vse nas. Bolnik s sladkorno boleznijo na svojo bolezen povprečno pomisli na vsakih 20 minut vsak dan, vse življenje, zaradi česar sladkorna bolezen zanj predstavlja veliko breme ter posledično vpliva na kakovost njegovega življenja in njegove družine. Bolnik tako poleg zdravljenja z zdravili potrebuje tudi vseživljenjsko oporo v zdravstvenem timu za obravnavo sladkorne bolezni ter usklajeno obravnavo glede krvnega sladkorja, tlaka in maščob.
Sladkorna bolezen, kot ena izmed kroničnih bolezni, ni samo problem razvitega sveta, ampak je v vedno večji meri odraz ekonomskih in socialnih determinant zdravja, kot sta revščina in neizobraženost, zato je za njeno uspešno obvladovanje potrebno usklajeno delovanje zdravstvenega sistema in celotne družbe.
Sladkorna bolezen se pojavlja vse pogosteje, na kar nakazuje tudi porast (12,5 %) bolnikov od leta 2010 do 2014, ko je več kot 104.000 bolnikov prejemalo zdravila za zniževanje krvnega sladkorja. Podatkov o številu bolnikov, ki se zdravijo brez zdravil sicer nimamo, a je že ta prirast alarmanten.
Še posebej narašča število prebivalcev s sladkorno boleznijo tipa 2, kar je po večini povezano s staranjem prebivalstva in neugodnimi spremembami v življenjskem slogu, zaradi česar naraščujoči trend pričakujemo tudi v prihodnje. Strmo pa naraščata tudi pojav slakdorne bolezni tipa 1 v otroštvu in mladostništvu ter pojav slakdorne bolezni v obdobju nosečnosti. Rečemo lahko, da sladkorna bolezen zagotovo tudi v Sloveniji predstavlja velik izziv.
Sladkorna bolezen tipa 2, ki jo ima od 90 do 95 odstotkov obolelih, se pojavlja v odrasli dobi, s staranjem delež strmo narašča. Glede na neugodni življenjski slog mladih ljudi ter otrok in mladostnikov, ki je povezan tudi povečevanjem telesne teže in pomanjkanjem gibanja, se starostna meja ob pojavu sladkorne bolezni vse bolj niža in se pojavlja tudi že v otroštvu. Sladkorna bolezen tipa 1 je še vedno najpogostejša sladkorna bolezen otrok in mladostnikov, čeprav se lahko pojavi v kateremkoli življenjskem obdobju.
Neobičajno izražena žeja, pogosto uriniranje in nehotena hitra izguba telesne teže so težave, ki opozorijo na možnost previsokega krvnega sladkorja, če se pojavijo hkrati. Pojavijo se, ko se nivo krvnega slakdorja dvigne preko 10 mmol/l. Takšne težave k zdravniku običajno hitro pripeljejo bolnika s sladkorno boleznijo tipa 1. Prava težava sladkorne bolezni tipa 2 pa je ravno v tem, da je krvni sladkor več let že lahko previsok, vendar ne toliko, da bi oseba to zaznala. Zato je potrebno, da se posameznik redno udeležuje preventivnih pregledov.
Pri tipu 1 pride do hitrega propadanja beta celic trebušne slinavke, tekom nekaj dni ali tednov. Tako so ob pojavu bolezni bolnikove težave izrazite, zato hitro poišče pomoč v zdravstvu. Pri sladkorni bolezni tipa 2 pa se krvni sladkor dviguje zelo počasi, lahko tekom let. Posamezniku nekoliko previsoke vrednosti krvnega sladkorja ne povzročajo težav, čeprav tihe začetne poškodbe na žilju že nastajajo. Ta težave ponavadi zazna šele, ko je krvni sladkor že zelo visok, preko 10 mmol/l, kar se lahko zgodi šele čez nekaj let. To je izgubljena priložnost. Slakdorno bolezen tipa 2 je nujno odkriti takoj, ko se pojavi. Odkrivanje v Sloveniji sistematično poteka med preventivnimi pregledi, ki jih izvajajo vsi zdravniki specialisti družinske medicine in diplomirane medicinske sestre, ki z njimi delajo v referenčnih ambulantah družinske medicine. Tip sladkorne bolezni praviloma določimo glede na klinični potek, redkeje so potrebne še dodatne preiskave.
Previsok krvni sladkor pri sladkorni bolezni tipa 1 zdravimo z insulinom, s katerim se bolnik zdravi vse od pojava bolezni in nato vsa desetletja življenja, skozi vsa življenjska obdobja. Pri slakdorni bolezni tipa 2 o načinu zdravljenja odloča njen klinični potek in stanje ob odkritju. Če jo odkrijemo dovolj zgodaj, ko je delovanje beta celic trebušne slinavke še vedno dobro ohranjeno, lahko prehodno zadošča prilagoditev prehrane, gibanja oziroma telesne teže. Glede na napredujoče propadanje beta celic pa je slej kot prej potrebno zdravljenje z zdravili, ki delujejo preko različnih mehanizmov. Nekatere so v obliki tablet, druge je potrebno vbrizgavati v podkožje. Ko učinki teh zdravil izzvenijo, tudi pri sladkorni bolezni tipa 2 bolnik potrebuje zdravljenje z insulinom. Poleg uravnavanja krvnega sladkorja pa vsi bolniki vsekakor potrebujejo tudi zdravljenje previsokega krvnega tlaka in maščob/holesterola.
Skrb za prehrano in gibanje sta nujna sestavna dela uspešnega zdravljenja sladkorne bolezni, saj ugodno vplivata na mnoge presnovne procese. Poleg tega lahko ustrezno umeščena skrb za telo in duha zmanjšuje stres in ima splošen ugoden vpliv na vsakega posameznika.
Za izboljšanje urejenosti glikemije, vzdrževanje primerne telesne teže in zmanjšanje tveganja za nastanek srčno-žilnih bolezni se bolniku s sladkorno boleznijo priporoča vsaj 150 minut aerobne telesne dejavnosti (od 50 do 70 odstotkov maksimalne srčne frekvence) na teden ali vsaj 90 minut anaerobne vadbe (od 70 do 85 odstotkov maksimalne srčne frekvence) na teden. Telesna dejavnost mora biti enakomerno razporejena preko vsaj treh dni v tednu, med dvema vadbama pa naj ne mineta več kot dva dneva brez dejavnosti. Ugodni učinki telesne dejavnosti namreč v dveh dneh že izzvenijo; enkrat tedenska daljša telesna dejavnost ne more nadomestiti rednega, vsakodnevnega gibanja. Bolniki potrebujejo njim razumljivo in osebno prilagojeno izobraževanje o telesni dejavnosti, ki je primerna njihovemu zdravstvenemu stanju in telesni pripravljenosti. Vedno določimo individualne cilje. Zelo pomembna je zmernost, spodbujamo postopno stopnjevanje telesne dejavnosti glede na posameznikove želje in sposobnosti. V zvezi z nastankom sladkorne bolezni tipa 2 je gibanje zelo pomemben zaščitni dejavnik, ki je ugoden za telo ter nedovisen od telesne teže.
Sladkorno bolezen tipa 2 lahko preprečimo oziroma odložimo na kasnejše obdobje, pri čemer je izjemno pomembno zgodnje prepoznavanje in pravočasno zdravljenje. Prirojena hitrost propadanja beta celic trebušne slinavke v največji meri določa tveganje, ali bo oseba zbolela s slakdorno boleznijo tipa 2 ali ne. Žal na te mehanizme še ne znamo vplivati. Z zdravim načinom življenja, predvsem s skrbjo za telesno težo in rednim gibanjem, lahko pojav sladkorne bolezni odložimo na čim poznejše življenjsko obdobje, s čimer lahko preprečimo kasnejše zaplete v razvoju bolezni. Načinov za preprečevanje slakdorne bolezni tipa 1 pa žal še ne poznamo.
Sladkorna bolezen tekom let povzroči okvaro drobnih žil in notranje stene velikih žil. Na ta način poškoduje očesno ozadje, ledvica, oživčenje, ter zmanjša prekrvitev možgan, srčne mišice in nog. Sočasna okvara prekrvavitve in oživčenja nog skupaj z okužbo lahko privede do amputacije dela spodnje okončine. Sladkorna bolezen v razvitem svetu ostaja vodilni vzrok za slepoto, odpoved delovanja ledvic, amputacije spodnjih okončin ter bolezni srca in ožilja. Sladkorna bolezen predstavlja pomemben dejavnik pri nastanku bolezni srca in žilja, pri katerih je potek pri bolnikih s sladkorno boleznijo težji kot pri bolnikih brez nje. Dobra novice je, da lahko z ustreznim zdravljenjem previsokega krvnega sladkorja ter hkrati povišanega krvnega tlaka in krvnih maščob/holesterola zmanjšamo tveganje za pojav zapletov. Z rednim pregledovanjem očesnega ozadja, delovanja ledvic ter preverjanjem oživčenja in prekrvitve nog ter preverjanjem drugih znakov bolezni srca in žillja lahko zaplete odkrijemo v tako zgodnji fazi, da z zdravjenjem preprečimo najhujše oblike.
Nacionalni program za obvladovanje sladkorne bolezni 2010-2020 (Nacionalni program) je strateški razvojni dokument, ki ga je za namen obvladovanja sladkorne bolezni v republiki Sloveniji sprejela vlada Republike Slovenije na svoji 76. redni seji dne 8.4.2010. Cilji Nacionalnega programa so zmanjšanje pojavnosti sladkorne bolezni tipa 2, preprečevanje sladkorne bolezni tipa 2 pri osebah z velikim tveganjem, zgodnje odkrivanje sladkorne bolezni ter zmanjševanje zapletov in umrljivosti zaradi sladkorne bolezni. Aktivnosti so usmerjene tudi v štiri dolgoročnejše procese, ki so osnova uspešnejšega in učinkovitejšega doseganja ciljev. To so opolnomočenje bolnikov, usklajevanje zdravstvenega sistema med ravnmi, posameznimi strokami in znotraj zdravstvenega tima, spremljanje obvladovanja sladkorne bolezni oziroma izvajanja nacionalnega programa ter gojenje partnerstva.
Gre za proces, ki omogoča osebam povečati nadzor nad lastnim življenjem in krepi njihovo zmožnost, da ukrepajo v zvezi z zanje pomembnimi zadevami. Proces opolnomočenja spreminja tradicionalne odnose med bolnikom in zdravstvenim strokovnjakom. Oskrba tako ni več usmerjena v “narediti nekaj za bolnika”, ampak v “narediti nekaj skupaj z bolnikom”. K povečevanju opolnomočenja bolnikov, boljšemu obvladovanju sladkorne bolezni, predvsem pa nudenju opore pri vztrajanju v učinkoviti samooskrbi bo pripomogel projekt laičnih svetovalcev, v okviru katerega bodo posebej uposobljeni bolniki s sladkorno boleznijo (laični svetovalci) v dogovoru z zdravnikom z ostalimi bolniki delili svoje izkušnje in znanja.
Sladkorna bolezen traja celo življenje, zdravljenje je kompleksno in zahteva bolnikovo polno sodelovanje, pogosto pa tudi sodelovanje njegovih bližnjih. Edukacija bolnika je osnovni ukrep, s katerim ga usposabljamo za samostojno vodenje sladkorne bolezni, kar imenujemo opolnomočenje bolnika za samooskrbo. Bolnik je v središču delovanja zdravstvenega tima in v njem enakoparvno sodeluje. (Vir: NPOSB)
