Duševno zdravje

Samomorilna dejanja

24. 09. 2014
Na osebni ravni je vsako samomorilno dejanje znak globokega čustvenega stresa, potrtosti, žalosti, brezupa. Zaradi velikega števila samomorov v Sloveniji pa je samomor tudi javno zdravstveni problem in problem vseh nas – posameznikov, različnih strok, ustanov, države.

V Sloveniji si vsako leto življenje vzame med 500 in 600 ljudmi, kar nas po količniku samomora uvršča v sam svetovni vrh. Poskusov samomora je še desetkrat do dvajsetkrat več. Med tistimi, ki obupajo nad življenjem so tudi mladostniki. Kaj je torej tisto, kar nekatere ljudi naredi tako ranljive? Dejavniki tveganja za samomorilno vedenje so številni in se običajno prepletajo. Duševne motnje so med pomembnejšimi, saj se verjetnost samomora pri ljudeh z duševnimi motnjami poveča kar za desetkrat v primerjavi z osebami, ki teh motenj nimajo. Duševna motnja je prisotna pri okoli 90 odstotkih ljudi, ki umrejo zaradi samomora. Seveda pa drži tudi, da večina ljudi z duševnimi motnjami samomora ne stori, bodisi ker se ne soočajo z drugimi dejavniki tveganja in življenjskimi stresi, prav tako pomembnimi za samomor, bodisi zato, ker razpolagajo z ustrezno pomočjo in veščinami za obvladovanje svoje duševne motnje. Rezultati raziskav samomorov med osebami z duševnimi motnjami kažejo, da večina oseb, ki poskuša s samomorom, trpi zaradi depresije, shizofrenije, odvisnosti od alkohola in različnih drog. Med ostalimi dejavniki, ki povečajo tveganje za samomor, so samomor v družini, prejšnji poskusi samomora, slab socialno ekonomski standard, neizobraženost, določene socialne okoliščine ter prisotnost hudih telesnih bolezni. Ne smemo zanemariti stresnih okoliščin kot so izguba bližnjih, ločitev, finančne težave, kriminal, problemi na delovnem mestu, ki lahko pri dovzetnih osebah sprožijo samomorilno vedenje. Količnik samomora raste s starostjo, med moškimi ga je tri do štirikrat več, kot med ženskami. Veliko več je samomorov med osamljenimi, zlasti med ločenimi in ovdovelimi, bolj so obremenjeni ločeni in ovdoveli moški kot ženske. Raziskave na področju genetike v zadnjih letih kažejo tudi na prisotnost genskih osnov za nastanek samomorilnega vedenja.

Okrog samomora se prepleta veliko napačnih prepričanj ali mitov, ki so še vedno premočno zasidrani med nami in lahko vodijo tudi v napačno ukrepanje. Naj jih naštejem nekaj: oseba, ki grozi s samomorom, tega nikoli ne bo storila - drži ravno obratno. Grožnje s samomorom moramo vedno jemati resno, saj je znano, da je večina oseb, ki so napravile samomor, prej o tem govorila oziroma nakazovala svoje razmišljanje. Vprašanje o samomoru bo človeka napeljalo k dejanju - nekdo, ki razmišlja o samomoru, vam bo hvaležen, da o tem lahko spregovori, ker s tem dobi tudi priložnost, da prične razreševati svoje težave. Ljudje, ki napravijo samomor, so duševno bolni - pogosto drži, pa vendar številni ljudje, ki niso bolni, storijo samomor, ker so se znašli v življenjski situaciji, ki je ne znajo sami razrešiti. Samomor je podedovan - raziskave kažejo, da se podeduje bolj nagnjenost k depresijam, agresijam in impulzivnemu vedenju. Pomemben je tudi družinski vzgled. Če je človek enkrat samomorilen, je vedno tak - tisti, ki so že poskušali narediti samomor, so res bolj ogroženi. Vendar so mnogi ljudje težave, ki so jih navedle k poskusu samomora, ustrezno rešili in zaživeli življenje, ki jih zadovoljuje.

 

Ali je samomorilno osebo mogoče prepoznati?

Svojci in znanci ljudi, ki so naredili samomor, največkrat povedo, da niso zaznali in opazili ničesar, kar bi jim dalo misliti, da si bo človek vzel življenje. Po globljem premisleku pa vendar odkrijejo nekatere spremembe in znake, ki jih prej niso opazili in nanje niso bili pozorni. Bodimo pozorni vedno, kadar pri ljudeh opazimo brezup, nemoč, nemir, ko človek vse vidi črno, se ne mara in ima občutek, da ga nihče ne mara, ko zanj vse izgubi smisel, se umakne iz družbe, razmišlja ali celo govori o smrti in samomoru. Predvsem bodimo pozorni na brezup. Občutki brezupa se sprožijo, ko oseba doživlja poraz, ob tem se čuti ujeta v past oziroma ima občutek, da se ne more umakniti, v okolici pa ne zaznava rešilnih dejavnikov in pomoči. Samomorilne osebe pogosto odkrito ali prikrito govorijo o svoji nameri z izjavami kot na primer »Mojim bi bilo bolje brez mene.« ali »Za vse sem kriv, najbolje, da izginem.« Včasih dajejo vtis, kot da bi se nekam odpravljali ali se poslavljali.
 

Kako ukrepati, kadar nas je strah, da si bo človek vzel življenje?

Človeka v hudi stiski nikoli ne puščajmo samega, vse dokler nimamo zagotovljene ustrezne pomoči in varnosti. Iz bližine odstranimo vsa nevarna sredstva, na primer zdravila, ostre predmete, orožje, vrvi, ki bi jih prizadeti lahko uporabil pri samomorilnem poskusu. Človek, ki je samomorilno ogrožen, naj čim prej obišče svojega zdravnika. Če se le da, ga tja pospremimo. Vsako osebo naj po poskusu samomora pregleda psihiater. Morda bo potreben tudi sprejem v bolnišnico brez privolitve, vsaj dokler ne mine krizno stanje in neposredna nevarnost za njegovo življenje. Takrat je izjemno pomembna podpora in vzpodbuda, da vztraja pri zdravljenju.

 

Kako po poskusu samomora?

Človeku je po poskusu samomora in po odpustitvi iz bolnišnice potrebno zagotoviti močno podporo, redno jemanje predpisanih zdravil in kontrole pri osebnem zdravniku ter psihiatru in psihologu, saj je pri njem verjetnost za ponovni samomor vsaj še eno leto močno povečana. Kolikor se da, naj se omilijo zunanji stresni dejavniki in zagotovi dovolj spodbudno domače in delovno okolje. Postopno je potrebno pričeti z reševanjem rešljivih problemov in spremeniti mišljenje in pogled na situacijo, ki je sprožila dogajanje.
 

Kako po uspelem samomoru?

Samomor sproža močne čustvene in vedenjske reakcije ter večna vprašanja pri svojcih, prijateljih, pa tudi pri vseh, ki so kakorkoli bili v odnosu z osebo, ki je naredila samomor. Izredno pomembno je, da jim po samomoru bližnjega omogočimo pogovore ter ponudimo vso potrebno oporo.
 

Pripravila: Nuša Konec Juričič, dr. med., spec. socialne medicine

Zazvoni telefon. »Prosim, izvolite«.
»Popolnoma na tleh sem, ne vem, kaj naj storim, kar ubil se bom!«
Grožnja, manipulacija, obup, klic na pomoč?