Z znanjem do boljšega zdravja

Po dolgih letih zaznali primer tetanusa pri otroku

14. 10. 2016
Nedavno je v Sloveniji za tetanusom zbolel otrok, ki ni bil cepljen. Pred tem pri nas pri otrocih nismo imeli tetanusa več kot 20 let, medtem ko imamo po nekaj primerov letno pri starejših osebah, ki še niso bile vključene v sistematično cepljenje proti tej resni bolezni.

Bacil tetanusa se ne prenaša od človeka na človeka. Do okužbe lahko pride prek rane, ki je onesnažena z zemljo, v kateri so spore bacila tetanusa. Posebej nevarne so z zemljo onesnažene vbodne rane, pa tudi žulji, opekline in druge, morda celo neopažene rane.

Tetanus ali mrtvični krč je bolezen, ki jo povzroča nevrotoksin bakterije Clostridium tetani, čigar spore so lahko zaradi živalskih iztrebkov prisotne tudi v zemlji. Za tetanusom lahko zboli vsakdo, četudi je bolezen že prebolel. Od leta 1951 imamo v Sloveniji na voljo učinkovito in varno cepivo. Pojavnost bolezni se je močno znižala, saj cepljenje izvajamo v rednem programu za otroke in odrasle. To je eno izmed cepljenj, ki ga mora izvajati vsak izbrani zdravnik.

Simptomi in znaki bolezni

Kot prvi znak se najpogosteje pojavijo otrdelost in krči v žvekalnih mišicah, nato sledijo otrdelost vratu, težave pri požiranju, krč glasilk in mišic sapnika, generalizirani krči po celem telesu, močno okrepljeni refleksi, potenje in povišana telesna temperatura. Zaznavni del živčevja ni prizadet, zato je bolnik pri polni zavesti.

Zdravljenje

Tetanus je v katerikoli stopnji bolezni nujno stanje in zahteva bolnišnično obravnavo, kjer lahko izvajajo stalen nadzor nad bolnikom.

Preprečevanje

Cepljenje otrok in odraslih nudi dobro zaščito. Za zaščito je potrebno cepljenje ponavljati. Cepljenje proti tetanusu je v Sloveniji vključeno v obvezni program cepljenja. Tako pred boleznijo zaščitimo že majhne otroke v prvem letu starosti, ko dobijo prve tri odmerke kombiniranega cepiva proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, hemofilusu influence tipa b in otroški paralizi. Ostale tri odmerke dobijo v starosti 12–24 mesecev, 8 let (3. razred osnovne šole) in 16–18 let (ob sistematskem pregledu v srednji šoli). Nadalje se priporoča en poživitveni odmerek na vsakih 10 let oziroma ob poškodbi.