Bivalno okolje

Plesni

06. 04. 2016
Plesni so večcelične glive, ki so razširjene povsod okrog nas- v notranjem in zunanjem okolju. Plesni v notranjem okolju rastejo pri različnih temperaturah in ravneh relativne vlažnosti. Najnižja relativna vlažnost, pri kateri začnejo rasti kolonije plesni, je 75%. Povzročajo učinke na zdravje, prek alergijskih mehanizmov, strupenih učinkov mikotoksinov, so dražljivci sluzničnih membran in povzročajo okužbe dihal.

Plesni izdelujejo alergene, ki povzročajo bolezni dihal. Alergeni so snovi, ki povzročajo zdravstvene težave pri velikem številu ljudi. Poleg genetske predispozicije  sta za alergijo in preobčutljivost pomembna tudi čas izpostavljenosti in obremenjenost okolja z alergenom. Izpostavljenost plesnim v notranjem (bivalnem in delavnem) okolju najpogosteje povzroča bolezni zgornjih dihalnih poti (npr. alergijsko vnetje očesne veznice, krvavitev iz nosu, alergijsko vnetje nosne sluznice in sinusov, kašelj, simptomi podobni gripi ali prehladu), alergijski atopijski dermatitis, astmo ali poslabšanje astme in prebavne težave. Druge manj pogoste oblike bolezni so alergijska bronhopulmonalna aspergiloza, alergijski glivni sinuzitis in preobčutljivostni pnevmonitis.

Plesnivo notranje okolje je povezano z večjo pojavnostjo  bakterijskih in virusnih okužb dihalne poti pri osebah, ki so bile izpostavljene vlažnemu plesnivemu okolju.

Med rastjo plesni izdelujejo sekundarne presnovke, tako imenovane lahkohlapne organske spojine. Le ti so dobro poznani dražljivci dihalnih mukoznih membran ( nabrekanje /vnetje dihalnih poti) in povzročajo simptome dihalnih bolezni, kot so: draženje membran očesne veznice, nosne sluznice, žrela in glavobol ter utrujenost. Imajo tudi citotoksičen učinek (okvara DNK).  Te spojine povzročajo tipični tako imenovani plesniv vonj.

Mikotoksini  so različni sekundarni presnovki, ki jih proizvajajo plesni, in rastejo na veliko hranilih, ki jih uživajo živali in ljudje. Poleg uživanja mikotoksinov so ljudje in živali izpostavljeni mikotoksinom tudi z vdihavanjem in prek stika s kožo. Mikotoksini, nekateri v večjih, drugi v manjših odmerkih, so toksični za večino notranjih organov, kot so pljuča, reproduktivni organi, jetra ledvica  in osrednji živčni sistem. Mikotoksini so naravni kontaminanti hrane in jih ne moremo popolnoma odstraniti pred uživanjem hrane. Trenutne  znanstvene ugotovitve kažejo, da ni  dovolj verodostojnih dokazov, da je zdravje prebivalcev ogroženo zaradi vdihavanja mikotoksinov v notranjem okolju.

Kdo je zaradi plesni najbolj ogrožen?

V zadnjem času raziskave kažejo, da se alergijske bolezni dihal, katerih vzrok so plesni v notranjem okolju, razvijejo tudi zaradi genetskih dejavnikov, vendar mehanizmi še niso raziskani. Tako so nekatere osebe bolj nagnjene k razvoju alergijskih bolezni dihal, ki smo jih našteli, kot druge. Pri bolnikih z astmo ali s cistično fibrozo se lahko razvije težja oblika imunsko pogojene bolezni, ki se imenuje alergijska bronhopulmonalna aspergiloza.  Oboli od 0,8-0,25% otrok z astmo in od 7-10% otrok s cistično fibrozo. Ranljiva populacija so tudi otroci.  SZO (Svetovna zdravstvena organizacija) je ocenila, da pri otrocih plesni najpogosteje povzročajo kašelj, alergijsko vnetje nosne sluznice, alergijsko vnetje očesne veznice in astmo. Otroci, ki živijo v vlažnem bivalnem okolju(predvsem vrtci) ( relativna vlažnost nad 75%), imajo večje tveganje za razvoj astme , in sicer 1,5- do 2,2-krat večje v primerjavi z otroki, ki živijo v ustreznem bivalnem okolju.

Kar se tiče opurtunističnih okužb z glivami, so samo osebe z najhujšo obliko imunske pomanjkljivosti upravičeno zaskrbljene zaradi tovrstnih glivnih okužb. To so osebe z akutno levkemijo, rakavimi boleznimi, ki dobivajo kemoterapijo, ali posamezniki, ki jim bodo presadili kostni mozeg. Osebe z neurejeno sladkorno boleznijo in okužbo z virusom HIV, so prav tako nagnjene k večjemu tveganju, da zbolijo zaradi glivnih okužb.

Ali se lahko negativne posledice  zaradi plesni, razvijejo tudi pri ljudeh, ki sicer nimajo na primer težave z dihali? Kakšne so posledice?

Kot smo že omenili se alergijske bolezni dihal najpogosteje pojavijo pri ljudeh, ki so genetsko nagnjeni k alergijskim boleznim. Poleg genetske predispozicije  sta za alergijo in preobčutljivost pomembna tudi čas izpostavljenosti in obremenjenost okolja z alergenom. Tako bo ob večji obremenjenosti z alergenom, hitreje prišlo do alergijskih obolenj dihal.

Se pa pri ostali populaciji lahko razvijejo simptomi in znaki zaradi draženja mukoznih membran, ki jih povzročajo lahkohlapne organske spojine, ki jih izločajo plesni. Kot smo že navedli, povzročajo  simptome dihalnih bolezni, kot so draženje membran očesne veznice, nosne sluznice žrela in glavobol ter utrujenost. Trenutno ni podatkov o učinkih teh spojin pri dolgotrajni izpostavljenosti. Praviloma po odstranitvi plesni ti simptomi izzvenijo.

Kar se tiče mikotoksinov, le ti niso hlapne spojine, so pa topni v maščobah, zato se zlahka absorbirajo skozi kožo ali dihalno pot. Trenutne znanstvene ugotovitve kažejo, da ni dovolj verodostojnih dokazov, da je zdravje prebivalcev ogroženo zaradi vdihavanja mikotoksinov v notranjem okolju. So pa mikotoksini nevarni pri uživanju plesnive hrane in so strupeni za večino notranjih organskih sistemov, nekateri celo rakotvorni, v dovolj velikih koncentracijah.

Glede večje verjetnosti okužb dihalne poti z virusi in bakterijami, če oseba živi v vlažnem, plesnivem okolju, je enako tveganje za celotno populacijo.

Primer: zakonca spita v spalnici, kjer se za omaro nabira plesen (stena je od plesni črna). Kako vpliva to na njuno zdravje? Ali je pomembno koliko časa že spita v takšni spalnici?

V notranjem okolju težje ugotovimo tako imenovano skrito plesen, ki se pojavi tam, kjer je ne vidimo, najpogosteje za omarami, v prezračevalnih jaških, za tapetami, mavčnimi oblogami, pod tekstilnimi oblogami tal, preprogami in v klimatskih napravah. Pojav čezmerne vlage  v bivalnih prostorih in razvoj plesni na notranjih obodnih površinah vplivata na trajnost gradbenih elementov  in notranje opreme. V vlažnem okolju tako poteka tudi razgradnja materiala na katerem lahko rastejo in se razmnožujejo plesni in tako uničujejo gradbene elemente in pohištvo, pri tem pa prispevajo različne kemijske dejavnike, ki tudi vplivajo na zdravje  uporabnikov, ki pa jih ni mogoče natančno določiti.

V primeru, da se v prostoru dalj časa pojavi tako imenovana skrita plesen, le ta lahko povzroči alergijska dihalna obolenja, če je oseba preobčutljiva na alergene plesni (bolezni zgornjih dihalnih poti (npr. alergijsko vnetje očesne veznice, krvavitev iz nosu, alergijsko vnetje nosne sluznice in sinusov, kašelj, simptomi podobni gripi ali prehladu), alergijski atopijski dermatitis, astmo ali poslabšanje astme in prebavne težave). V težjih primerih lahko pride do preobčutljivostnega pnevmonitisa (praviloma samo pri genetsko nagnjenih ljudeh), alergijske bronhopulmonalne aspergiloze ali alergijskega glivnega sinuzitisa.  Prav tako lahko zaradi vdihavanja lahkohlapnih organskih spojin, kijih izločajo plesni pride do dihalnih bolezni, kot so draženje membran očesne veznice, nosne sluznice žrela in glavobol ter utrujenost.  Če ugotovimo takšne težave, vonj po plesni in če trajajo nekaj časa, nujno pregledamo spalnico glede tako imenovane skrite plesni. Spodaj so navedeni postopki v primeru plesnivega notranjega okolja.

Ali so lahko težave , ki se pojavljajo zaradi plesni tudi dolgotrajne  - da se jih ne moremo znebiti? Kakšne so težave?

V primeru dolgotrajnih težav se najprej lotimo pregleda notranjega okolja (bivalno in delavno) glede prisotnosti plesni. Plesni se lahko znebimo z čiščenjem (profesionalnim) in vzdrževanjem okolja s primerno temperaturo in relativno vlažnostjo (spodaj).

V primeru, da zbolimo za eno izmed oblik preobčutljivosti, poiščemo pomoč pri zdravniku. Le ta se bo na podlagi zgodovine, prisotnostjo protiteles v krvi na alergene plesni ali kožnih testov glede na alergene plesni ter telesnim pregledom in funkcijskimi preiskavami odločil za nadaljnje zdravljenje. Posebne ukrepe je potrebno sprejeti pri bolnikih z imunskimi pomanjkljivostmi.

Kot smo že zapisali glede simptomov, ki jih povzročajo lahkohlapne organske spojine, trenutno ni podatkov o učinkih teh spojin pri dolgotrajni izpostavljenosti.

Glede hrane, ki jo uživamo, predvsem rastlinske, moramo biti pozorni, da le ta ni kontaminirana s plesnijo, ki proizvaja mikotoksine, kajti dolgotrajno uživanje mikotoksinov je toksično za večino organskih sistemov.

Kako se  plesen praviloma odstranjuje in kakšne so tiste najboljše rešitve?

Med najpomembnejše preventivne ukrepe za preprečevanje in obvladovanje plesni v notranjem okolju sodijo:

  • spremljanje vzdrževalnih del in izvajanje rednih pregledov prisotnosti plesni, ocena prekomerne vlažnosti in opredelitev morebitnih puščanj na stavbi in njenih sistemih,
  • vsakršno puščanje vode ali probleme s prekomerno vlago je potrebno takoj javiti vzdrževalcem,
  • v primeru puščanja ali razlitja vode je potrebno v intervalu 24 do 48 urah očistiti in posušiti vlažne gradbene materiale ter pohištvo,
  • vlago v notranjih prostorih je priporočljivo vzdrževati med 40 % in 60 %: prezračevati je potrebno stranišča, garderobe; naprave za prezračevanje in klimatizacijo stavb je potrebno redno vzdrževati. 

Nemogoče je, da iz notranjega okolja odstranimo vse plesni in njihove spore. Rast plesni v notranjem okolju lahko obvladujemo z nadzorovanjem relativne vlažnosti (ta naj bi bila od 40 % do 60 %). Ključno je odstranjevanje vodnega vira, oz. pogojev visoke vlažnosti, ki spodbujajo rast spor.

V kolikor je povečana vlažnost posledica napak v gradnji, oz. konstrukciji objekta, je potrebno napake odpraviti, sicer se bo plesen po odstranjevanju ponovno pojavila (odprava toplotnih mostov, napak v toplotni izolaciji, nadzor relativne vlažnosti in temperature, puščanje strehe, zamakanje ob balkonu, strešnih oknih, ipd.), kasneje pa izvajati ustrezno in zadostno prezračevanje. Prezračevanje je lahko klasično, z odpiranjem oken, ali z namestitvijo prezračevalne naprave. V primeru poplav uporabimo grelce za sušenje sten in dodatne ventilatorje.

Po smernicah, ki jih je izdala EPA (Environmental Protection Agency), je glavni namen odstranjevanja plesni preprečevanje izpostavljenosti ljudi in preprečevanje uničevanja gradbenih elementov in pohištva zaradi plesni. Potrebno je ne le uničiti plesni, ampak tudi počistiti vse ostanke. V večini primerov plesni ni mogoče povsem odstraniti, v zraku namreč še vedno ostane nekaj spor. Te spore pa se ne bodo razmnoževale, če poskrbimo za primerno relativno vlažnost in temperaturo v prostoru.

Gradbene elemente in pohištvo, ki so onesnaženi s plesnimi, odstranimo in jih pakiramo v polietilenske vreče. Odstranitev plesnivega gradbenega materiala / pohištva / lesenih delov naj se izvede pred uničevanjem plesni, tako da preprečimo razsoj spor.

Nekatere plesnive porozne materiale, kot so preproge, prepojene s plesnimi in stropne plošče, je težko očistiti in jih je treba zavreči. Plesni namreč napolnijo prazne prostore v poroznem materialu. Najprej je potrebno očistiti in posušiti plesnivo steno in jo nato pobarvati. Pri čiščenju plesnivega območja morajo osebe izvajati zaščitne ukrepe, da se omeji izpostavljenost plesnim. Na splošno se lahko neporozne plesnive površine očisti z milom in vodo. Pri čiščenju plesni je vedno potrebno nositi masko, priporočljiva je uporaba rokavic, ki segajo do komolcev. Zaželena je uporaba zaščitnih očal, ki ščitijo pred sporami plesni v zraku. Če je mogoče, naj čiščenja / uničevanja plesni ne izvajajo osebe, ki ob izpostavljenosti plesnim dobijo simptome preobčutljivosti. Ob večji onesnaženosti površin v prostoru s plesnimi se čiščenja in uničevanja plesni nikoli ne lotevajmo sami, temveč naj delo izvede usposobljen strokovnjak. Med in po odstranjevanju plesni prostore intenzivno zračimo, občutljive osebe naj se med čiščenjem in uničevanjem plesni v prostorih ne zadržujejo.

Za uničevanje plesni se uporabljajo tudi različni biocidi. Biocidi so toksični tako za človeka, kot za plesni. Za uničevanje plesni poleg drugih preparatov večkrat uporabimo klorov preparat – belilo. EPA za rutinsko odstranjevanje plesni ne priporoča uporabe biocidov, obstaja pa nekaj indikacij, ko se uporabo vseeno svetuje (npr. ob prisotnosti bolnikov z imunskimi pomanjkljivostmi). Belila ni priporočljivo uporabljati na poroznih površinah, saj materiale poškoduje. Belila nikoli ne smemo mešati s čistilnimi raztopinami ali detergenti, ki vsebujejo amonijak, saj lahko nastanejo toksični produkti.  V bivalnem prostoru se sme uporabljati le biocide, katerih raba je v notranjem prostoru dovoljena. Vedno jih uporabljamo v skladu z navodilom proizvajalca in izključno tiste, ki imajo deklarirano rabo v notranjem prostoru. Za zunanjo uporabo se uporabljajo fungicidi (kot prah ali pršilo). Nikoli fungicida za zunanjo uporabo ne smemo uporabiti za uničevanje plesni v notranjem prostoru.