Z znanjem do boljšega zdravja

Nasveti za preprečevanje okužb z virusom mišje mrzlice

05. 03. 2019
Mišja mrzlica (hemoragična mrzlica z renalnim sindromom – HMRS) je akutna nalezljiva bolezen, ki jo povzročajo virusi, imenovani hantavirusi. Prvi primer te bolezni so pri nas zabeležili leta 1954. Pojavlja se zlasti na Dolenjskem in v Prekmurju, vsako leto kot posamični primeri, ciklično pa tudi kot izbruh. Porast mišje mrzlice smo tako zabeležili leta 2008, ko je v celem letu zbolelo 45 oseb, leta 2012, ko je zbolelo 185 oseb, ter leta 2017, ko je zbolelo 76 ljudi. V letošnjem letu pa je do začetka marca že 12 prijav (od tega šest v novomeški zdravstveni regiji). V naslednjih mesecih pričakujemo postopno naraščanje števila novih primerov, zato si v nadaljevanju lahko preberete nekaj značilnosti virusa in nasvete za preprečevanje okužb mišje mrzlice.

Virus kroži v naravnih žariščih predvsem med glodavci, kot so miši, voluharji in podgane, ki so kronični nosilci. Povečano število obolenj je običajno povezano s povečanim številom glodavcev. Ljudje smo naključni gostitelji virusa. Bolezen se z glodavca na človeka prenese preko vdihavanja virusov, ki se nahajajo v delcih izločkov glodavcev (seč, iztrebki, slina). S temi izločki se okuži hrana, voda in okolje. Bolezen se ne prenaša s človeka na človeka.

Bolezen se običajno pojavlja v pomladansko - poletnih in jesenskih mesecih. Pogosto je povezana z opravili na vrtu, polju, dejavnostmi v naravi - taborjenjem, kopanjem, zlasti na divjih kopališčih, rekreacijo in čiščenjem mest, kjer so vidni sledovi in/ali iztrebki glodavcev (pospravljanje podstrešij, kleti). Pogosteje se pojavlja na podeželju, možna je pa tudi v mestih, kjer glodavci z iztrebki onesnažijo predmete in hrano v kleteh, skladiščih.

Čas od okužbe do nastanka znakov bolezni je običajno 2 do 4 tedne, lahko pa vse od nekaj dni do dveh mesecev. Bolezen poteka v več fazah, znaki so deloma odvisni tudi od vrste virusa, ki je okužbo povzročil. V prvi fazi, ki traja nekaj dni, je prisotna predvsem visoka vročina, mrzlica, močan glavobol, močne bolečine v ledvenem predelu in trebuhu. Pojavijo se bolečine pri gibanju očesnih zrkel, očesne veznice so močno pordele, bolnik je v obraz rdeč, kot bi bil opečen po sončenju. Pri lažji obliki se v tej fazi obolenje tudi konča in pride do ozdravljenja brez posledic. V težkih primerih bolezni, po nekaj dnevih visoke vročine nastopi faza, ko pride do nenadnega padca krvnega pritiska. Bolnik postane nemiren, pojavijo se motnje zavesti, krči, krvavitve v koži in sluznicah. Temu obdobju sledi obdobje, kjer prevladujejo znaki odpovedi ledvic (skromno izločanje urina, prisotnost beljakovin in krvi v urinu). V tem obdobju je tudi velika nagnjenost h krvavitvam. To obdobje traja nekaj dni, lahko pa v tej fazi bolnik tudi umre. Smrtnost bolezni je 5 do 15%. Pojav povečanega izločanja seča oznanja obdobje okrevanja, ki lahko traja več tednov ali mesecev. Cepiva proti tej bolezni zaenkrat še ni na voljo. Zdravljenje je simptomatsko in podporno. Bolnikom znižujejo visoko telesno temperaturo, skrbijo, da ne dehidrirajo, oziroma jih po potrebi priključijo na dializo.

Ker se hantavirus, ki povzroča mišjo mrzlico, prenaša z vdihavanjem izločkov glodavcev, je pomemben ukrep preprečevanja bolezni predvsem zatiranje glodavcev oziroma deratizacija. Pomembna je tudi splošna in osebna higiena ter higiena okolja in prostorov. Zelo pomembno je umivanje rok, po vsakem opravilu, pri katerem pridemo v stik z zemljo ali prahom, predvsem v naravi. V domačem okolju pa poskrbimo, da glodavcem preprečimo dostop v hišo. Poskrbimo za varno odstranjevanje odpadkov hrane, da ne privabljamo glodavcev, živila in pijačo hranimo v zaprtih posodah, da preprečimo morebitne okužbe. Izvajamo redno deratizacijo.

Zapisala: Marta Košir, dr. med., spec. javnega zdravja