Z znanjem do boljšega zdravja

Kakovost vode v plastenkah

07. 01. 2015
Voda v plastenkah je praktična za uporabo, zato ljudje vse pogosteje posegajo po njej. Pri tem pa se porajajo vprašanja o njeni kakovosti v primerjavi z vodo iz vodovoda. Za razjasnitev nekaterih dilem smo pripravili nekaj odgovorov na najpogosteje zastavljena vprašanja.

Kakšna je razlika, če vodo pijemo direktno iz pipe ali pa iz plastenke? Katere snovi so prisotne v plastenki?

Kakovost vode iz plastenk in velikih posod oziroma balonov je glede kemijskih lastnosti primerljiva kakovosti vode iz pipe. Uporaba plastenk je praktična, ni pa nobenega razloga, da ne bi pili vode iz pipe, če je ustrezna voda iz pipe na voljo.

Voda v plastenki je, za razliko od vode iz pipe, daljši čas v stiku s plastiko, iz katere je narejena plastenka. Plastika, tako kot tudi drugi materiali namenjeni za stik z živili, lahko sprošča v živila (vodo) različne snovi. Iz plastičnih materialov se lahko sproščajo (migrirajo) večinoma organske spojine, drugi npr. kovinski materiali, steklo in keramika pa lahko sproščajo težke kovine. Snovi, ki se sproščajo, so ostanki izhodnih snovi in aditivov, pa tudi reakcijski in razpadni produkti izhodnih snovi. Sproščanje je odvisno od vrste materiala, od vrste živila (ali je snov, ki se sprošča topna v živilu), od temperature in časa stika ter od razmerja med prostornino živila in površino materiala. Količina snovi, ki se sme sproščati v živila, je zakonsko omejena. Bolj so snovi škodljive in navzoče v okolju, manj jih sme biti v živilih.

Pretirana skrb zaradi plastenk za vodo je odveč, saj gre za sproščanje zelo nizkih koncentracij snovi (dosti nižjih od zakonsko določenih mej). Pravzaprav so koncentracije snovi, ki se sproščajo iz plastenk v vodo, običajno pod mejo določljivosti preskusnih metod.

 

Kaj pomenijo različne označbe na plastenkah? Kakšne plastenke poznamo? Ali je med njimi kakšna razlika?

Označevanje plastike s trikotnikom, v katerem je številka, so razvili v ameriškem Združenju plastične industrije (American Society of Plastics Industry) v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Oznake nam povedo, iz katere vrste plastike je izdelek narejen. Omogočajo lažje sortiranje in recikliranje (vendar ne pomenijo, da bo izdelek res recikliran).

Oznaka 1 v trikotniku pomeni, da je izdelek narejen iz plastike, ki ji strokovno rečemo polietilen tereftalat (PET), oznaki 2 in 4 sta za polietilen (visoko gostotni HDPE in nizko gostotni LDPE), oznaka 3 je za polivinilklorid (PVC), oznaka 5 za polipropilen (PP) in oznaka 6 za polistiren (PS). Oznaka 7 v trikotniku pomeni, da je izdelek narejen iz drugih vrst plastike, ki zgoraj niso bile naštete, npr. melamina, polikarbonata. Oznake na izdelku niso obvezne. Te oznake o izločanju kemikalij v živila, ter o varni uporabi plastenk ne povedo ničesar. Če namen uporabe materiala ni jasen, je bolj pomembno, da se na njem nahaja znak kozarec in vilice. Material, ki še ni v stiku z živilom, ima lahko tudi napis »namenjeno za stik z živili«, ali sliko, iz katere je razvidno, da je izdelek namenjen za stik z živili. Če je namen uporabe očiten in vsem razumljiv, npr. pri skodelicah za kavo, jedilnem priboru ali podobno, pa znak ni obvezen. Znak potrjuje, da je material izdelan z upoštevanjem pravil, ki veljajo za področje materialov namenjenih za stik z živili.

Plastenke, že napolnjene z vodo, so večinoma izdelane iz polietilen tereftalata - plastike, ki jo označuje kratica PET ali PETE in oznaka 1. Plastenke, ki se prodajajo za večkratno uporabo so večinoma narejene iz tritana (oznaka 7), lahko pa tudi polietilena (kratici HDPE in LDPE in oznaki 2 in 4), ali polivinil klorida (kratica PVC, oznaka 3). Veliki baloni za vodo (v trgovskih centrih, zdravstvenih domovih …) so narejeni iz polikarbonata (kratica PC, oznaka 7). Polikarbonat nastane s polimerizacijo bisfenola A (BPA). BPA je spojina, o kateri je bilo v javnosti veliko govora in jo je tudi Evropska Komisija zelo temeljito obravnavala. Obravnavane toksikološke študije predstavljene Komisiji niso dale zanesljivih dokazov o škodljivosti BPA, zato polikarbonatna plastika v Evropski Uniji ni prepovedana za izdelavo materialov namenjenih za stik z živili, razen za otroške »stekleničke«. Evropska Komisija je pri otroških »stekleničkah« uporabila previdnostni princip zaradi občutljive otroške populacije in je uporabo BPA za njihovo proizvodnjo prepovedala.

 

Ali je pomembno, kakšna tekočina je v plastenki (npr. razlika, če je v plastenki voda ali sok)?

Da, ker na migracijo snovi vpliva vrsta živila (glej prvo vprašanje).

 

Je zaporedno uporabljanje plastenke lahko nevarno (npr. kupimo plastenko vode, nato pa vanjo natakamo vodo iz pipe še 14 dni)?

O vplivu ponovne uporabe plastenk, napolnjenih z vodo, na migracijo snovi iz plastenk ni dovolj podatkov. Take plastenke proizvajalci preskušajo za enkratno uporabo in za dolgotrajni stik pri sobni temperaturi (kar je na splošno predvidljiva uporaba plastenk napolnjenih z vodo). V Sloveniji jih potrošniki zaradi praktičnosti in cene uporabijo večkrat. Nekaj preskušanj tovrstne uporabe smo na Inštitutu za varovanje zdravja RS (IVZ) že naredili - ugotavljali smo, kako večkratna uporaba vpliva na migracijo antimona iz plastenk. Pri plastenkah, ki jih uporabljajo največji proizvajalci embaliranih vod v Sloveniji, nismo ugotovili nobenega vpliva večkratne uporabe pri sobni temperaturi (migracija antimona je bila v vseh primerih pod mejo določljivosti metode). Potrebno bi bilo preskusiti še migracije drugih snovi in vpliv različnih temperatur shranjevanja.

 

Podatki za boljše razumevanje:

Različne vrste plastik so varne za stik z živili, pod pogojem, da so se proizvajalci pri njihovi izdelavi držali posebnih pravil. Plastiko, namenjeno za stik z živili, namreč naredijo na drugačen način, kot plastiko za druge namene (plastične talne obloge, plastične cvetlične lončke, izolacijo žic ipd.). Za izdelavo plastike, namenjene stiku z živili, se uporabijo samo nekatere (preverjene) surovine (v zakonodaji je napisan njihov seznam). Pri njihovi proizvodnji se proizvajalci ravnajo v skladu s specifičnimi pravili, ki veljajo za področje materialov v stiku živili (posebno dobro proizvodno prakso). Po končani proizvodnji proizvajalci izdelke preskušajo in se tako prepričajo, da pri določenem načinu uporabe (za določena živila, temperature, površine) iz materialov ne prihaja do sproščanja kemikalij v živila v koncentracijah, ki bi bile zdravju škodljive, ali bi vplivale na nesprejemljiv okus, vonj in videz živila.

V Sloveniji sproščanje snovi iz različnih materialov v stiku z živili izčrpno in redno preverjamo že desetletja. Laboratoriji so akreditirani (neodvisna institucija vsako leto podrobno preveri njihovo delo, tako so rezultati priznani tudi v tujini), redno se udeležujejo medlaboratorijskih primerjav z odličnimi rezultati. Seznanjeni so z vsemi novostmi v zvezi z migracijami in njihovim preskušanjem, med drugim z aktivnim sodelovanjem v delu evropske mreže referenčnih laboratorijev za materiale v stiku z živili.

Laboratorijski rezultati kažejo redke kršitve zakonodaje.

O kršitvah in predpisih, ki veljajo za materiale namenjene za stik z živili, se lahko tudi sami informirate na spletu. Sistem hitrega obveščanja za živila in krmo RASFF objavlja seznam spornih vzorcev iz cele Evrope. V brskalnik enostavno vtipkajte RASFF in poiščite, kar vas zanima. Koristne informacije lahko najdete še na spletni strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) in Ministrstva za zdravje RS. Včasih boste opazili tudi obvestila v medijih in trgovinah, kjer so prodajali sporne izdelke.

Z vprašanji se vedno lahko obrnete na strokovnjake NIJZ ali na Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije (ZIRS).