Z znanjem do boljšega zdravja

Humani biomonitoring (HBM) - osnovne informacije

BIOMONITORING KEMIKALIJ

Merjenje in spremljanje sprememb v organizmih, tkivih, tekočinah, celicah ali biokemičnih procesih, nastalih zaradi izpostavljenosti organizma kemikalijam, imenujemo  biomonitoring. Kadar se biomonitoring nanaša na merjenje koncentracij snovi v krvi, urinu, semenski tekočini, izdihanem zraku, materinem mleku, laseh, nohtih ali v tkivih, na primer podkožnem maščevju pri ljudeh, je to humani biomonitoring. V primeru, da ugotavljamo prisotnost snovi v drugih živih bitjih, predvsem v rastlinah, pa govorimo o ekološkem biomonitoringu.

Ljudje smo izpostavljeni velikemu številu kemikalij v okolju, vendar je izpostavljenost relativno slabo opredeljena, posebno za kronično izpostavljenost nizkim odmerkom. Podatki, pridobljeni z biomonitoringom odražajo celotno (kumulativno) izpostavljenost določeni kemikaliji, torej seštevek vseh možnih poti izpostavitve. Zato je biomonitoring najboljši način ocene izpostavljenosti organizmov onesnažilom v okolju. Ta podatek pa je ključnega pomena za  oceno tveganja za zdravje.

Z zbiranjem serije bioloških vzorcev v določenem časovnem obdobju pridobimo podatke o spremembah in trendih izpostavljenosti. Podatki o življenjskih navadah preiskovancev in o njihovi pretekli izpostavljenosti kemikalijam v okolju (npr. hobiji, osebne navade, dieta, poklic) omogočajo opredelitev potencialnih virov in poti izpostavitve.

Snovi, ki jih spremljamo v okviru biomonitoringa so lahko naravno prisotne ali pa je njihova prisotnost  v okolju posledica človekove aktivnosti. Lahko so v okolju  obstojne, hlapljive in mobilne in se razpršijo po velikih (geografskih) območjih. Tako je prebivalstvo na večjem območju lahko izpostavljeno nizkim odmerkom onesnažil iz okolja. Koncentracije določene kemikalije v telesnih tekočinah oziroma tkivih, kjer ni onesnaženja, ki bi bilo posledica človekove gospodarske aktivnosti, ekološke nesreče ali posebnih naravnih okoliščin, imenujemo osnovne vrednosti (ang. reference/background values).

 

KEMIKALIJE LAHKO VSTOPIJO V TELO NA VEČ NAČINOV

Kemikalije iz okolja lahko vstopijo v telo prek dihal, kože in z zaužitjem. V telesu se prerazporedijo tako, da ustvarijo določeno koncentracijsko ravnovesje med telesnimi tekočinami in tkivi (npr. krvno plazmo, maščobnim tkivom in materinim mlekom).

Značilna lastnost nekaterih kemikalij je, da so dobro topne v maščobah (so lipofilne), zato se kopičijo v tkivih z veliko vsebnostjo maščob, npr. v podkožnem maščevju in materinem mleku. Na drugi strani pa imajo nekatere snovi visoko zmožnosti za vezavo na serumske beljakovine, za nekatere kovine pa je značilno, da se v telesu  kopičijo (svinec-kosti, kadmij-ledvično tkivo).

Ogled video vsebine "Kako kemikalije vstopajo v telo", klik na spodnjo sliko.

 

KAKŠEN JE NAMEN BIOMONITORINGA?

Biomonitoring je ključnega pomena  za oceno izpostavljenosti ljudi kemikalijam, posledic izpostavljenosti in občutljivosti za nastanek posledic.  Cilj biomonitoringa je uvajanje  in spremljanje ukrepov za omejevanje vpliva kemikalij na človeka in okolje. Omogoča:

  • opredelitev in ugotavljanje trendov izpostavljenosti prebivalstva izbranim kemikalijam, ki predstavljajo tveganje za zdravje,
  • ovrednotenje odnosa med odmerkom in učinkom kemikalije na zdravje,
  • ugotavljanje obnašanja kemične snovi v organizmih (kinetike),
  • ocena tveganja za zdravje ljudi,
  • priprava predlogov ukrepov in spremljanje njihove uspešnosti pri zmanjševanju tveganja,
  • ugotavljanje in proučevanje virov izpostavljenosti ljudi kemikalijam,
  • prepoved in omejitev prometa ali uporabe nevarnih kemikalij,
  • začasna omejitev ali prepoved proizvodnje, prometa ali uporabe nevarnih kemikalij.

 

POVEZOVANJE AKTIVNOSTI

V biomonitoring- še posebej humani biomonitoring, so vključeni različni partnerji, ki so sklenili dogovor o  oblikovanju nacionalnega vozlišča. Na ta način zagotavljajo usklajeno delovanje zlasti na naslednjih področjih:

  • določanje nacionalnih prednostnih nalog za ukrepe politike,
  • prioritizacija snovi, ki vzbujajo največjo skrb (prednostni seznam),
  • povezovanje nacionalnih interesnih skupin strokovnjakov ter
  • izmenjava znanja, izkušenj ter interesov.

V nacionalno vozlišče so vključeni:

  • Urad Republike Slovenije za kemikalije,
  • Nacionalni inštitut za javno zdravje,
  • Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano,
  • Institut Jožef Stefan,
  • Univerzitetni klinični center Ljubljana, Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa,
  • Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije,
  • Nacionalni inštitut  za biologijo,
  • Agencija Republike Slovenije za okolje,
  • Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.