Kopalna voda

Glivična obolenja, ki se prenašajo v bazenskih kopališčih

20. 10. 2008
V bazenskih kopališčih obstaja tveganje za okužbo nog z glivicami, najpogosteje rod Trichophyton spp., ki povzroča okužbo ti. atletsko stopalo. Okuženi obiskovalci (bolni in klicenosci) prenesejo glivice v čiste dele kopališča, na naprave in pripomočke v kopališču ali ostale površine.

Pri obisku bazenskih kopališč obstaja tveganje za okužbo nog z glivicami. Okuženi obiskovalci (bolni in klicenosci) prenesejo glivice v čiste dele kopališča (bazen in bazenska ploščad), na naprave in pripomočke v kopališču ali na ostale površine (garderobe, sanitarije).

Okužba je možna tudi preko drugih rekreativnih površin, kjer ljudje hodijo bosi, preko predmetov za osebno higieno, obutve in med družinskimi člani. Povzročitelji obolenj so predvsem glivice rodu Trichophyton spp. Najpogostejše se okužba kaže kot glivična bolezen stopal, ki se imenuje tinea pedis ali atletsko stopalo, zaradi pogostejšega obolevanja športnikov. Glivice ostajajo žive na površinah v bazenskih kopališčih skozi dolgo obdobje, čas med izpostavljenostjo in okužbo je precejšen. Verjetno pa je za okužbo potrebna majhna poškodba kože. Po nekaterih podatkih ima glivične okužbe stopal okrog 15 % odraslih ljudi v splošni populaciji. Med dovzetnejšimi za okužbo so plavalci. Okužba se pojavlja pri otrocih in pri odraslih, pogosta je pri starostnikih. Glivice se širijo z neposrednim ali posrednim prenosom z obolelega ali na videz zdravega človeka. Kužni delci so največkrat koščki keratina, kjer glivice preživijo daljši čas. Razlikujemo medprstno (interdigitalno), luščečo 'mokasinu' podobno in vezikulobulozno obliko. Interdigitalna oblika je najpogostejša. Navadno se začne v tretjem do petem medprstnem prostoru z luščenjem kože in pogosto brez spremljajočih težav. Včasih se pridružijo mehurčki, razjede in srbenje. Za drugo obliko je značilna luščeča in zadebeljena koža stopal, ter rdečina podplata, pete in stranskega dela stopala. Vezikulobulozno tineo pedis označujejo vodeni ali gnojni mehurčki in tudi večji mehurji. Sama po sebi tinea pedis ni nevarna bolezen, vendar oslabi povrhnjico kože in olajša vstop drugim mikroorganizmom, predvsem bakterijam, ki lahko na koži povzročijo burnejše vnetne znake. Nezdravljena okužba stopal se lahko prenese na nohte (onihomikoza) ali druge dele telesa ali preide v kronično obliko. Prenos bolezni na druge dele telesa se lahko pojavi v nekaj mesecih ali celo letih. Glivice dokažemo z mikroskopiranjem, osamitvijo in identifikacijo glivic na posebnih gojiščih. Diferencialno diagnostično moramo upoštevati kandidiazo, okužbe z bakterijami, luskavico, alergične manifestacije in nekatere druge bolezni. Za zdravljenje okužbe se večinoma uporabljajo lokalna protiglivična zdravila, pri razširjeni ali kronični okužbi pa sistemska protiglivična zdravila.

Najpomembnejši preventivni ukrep pred okužbo z glivicami na bazenskih kopališčih je osveščanje prebivalstva o bolezni, načinih širjenja, preprečevanju okužbe in zdravljenju, saj so vir glivic v kopališčih okuženi obiskovalci. Ljudje z glivično okužbo stopal naj ne obiskujejo kopališča oziroma šele, ko nimajo več bolezenskih znakov. Na splošno je treba obrisati noge do suhega, posebno med prsti, nositi bombažne nogavice in jih dnevno menjavati ter prati pri 60 ºC. V skupnih umivalnicah, pod prhami in v savnah je priporočljivo nositi lastne in čiste natikače. Poleti je potrebno nositi zračna obuvala in hoditi čim več bos. Upravljavci kopališč morajo dosledno vzdrževati površine bazenskega kopališča (čiščenje, razkuževanje), sanitarij, tušev, oblačilnic, s posebnim poudarkom na površinah, kjer kopalci hodijo bosi.