Z znanjem do boljšega zdravja

Drugi mikrobiološki parametri

Virusi

Najpomembnejši virusi, ki se prenašajo z vodo so tisti, ki se razmnožujejo v prebavnem traktu človeka in izločajo z blatom (enterični virusi). V onesnaženi vodi so našli: adenoviruse, astroviruse, caliciviruse, enteroviruse (polio, coxackie, echo, enterovirusi), viruse hepatitisa A, hepatitisa E in rota viruse. Njihov naravni rezervoar, razen za hepatitis E, so ljudje. Virusi se nahajajo v blatu okuženih pri simptomatski in asimptomatski okužbi. Čeprav se zunaj celic gostitelja ne morejo razmnoževati, pa nekateri preživijo v okolju in ostanejo infektivni. V sladki vodi lahko preživijo nekaj mesecev. Prisotnost enteričnih virusov v pitni vodi je nedvomen dokaz fekalnega onesnaženja.

Ker so vsi omenjeni virusi bolj rezistentni na dezinfekcijska sredstva od E. coli, odsotnost E. coli ni zanesljiv pokazatelj odsotnosti ali prisotnosti virusov v pitni vodi. Zaradi večje rezistence so bili kot boljši indikatorji za prisotnost virusov v pitni vodi predlagani enterokoki in spore Clostridium perfringensa.

V Pravilniku o pitni vodi (Ur.l.RS št.: 19/04, 35/04, 26/06, 92/06 in 25/09) virusi niso omenjeni, so pa zajeti v 3. členu, kjer je navedeno, da je pitna voda zdravstveno ustrezna, kadar ne vsebuje mikroorganizmov, parazitov in njihovih razvojnih oblik v številu, ki lahko predstavlja nevarnost za zdravje ljudi.

Današnje laboratorijske metode ne upravičujejo rutinskega spremljanja virusov v pitni vodi. Direktna detekcija je upravičena ob epidemiološki indikaciji ali za oceno uspešnosti med testiranjem naprave za pripravo vode. Vendar moramo vedeti, da negativni rezultati ne pomenijo nujno, da ni bilo virusov v vodi v času vzorčenja, niti da jih ni bilo v času, ko je bila populacija izpostavljena. Izolacija virusa iz vode pa sama po sebi ne dokazuje, da je bila voda pot prenosa bolezni, kaže pa na to, da tveganje obstaja.

Preprečevanje bolezni, ki jih povzročajo virusi s prenosom preko pitne vode zajema preprečevanje kontaminacije na viru in med distribucijo ter ustrezno pripravo vode, vključno z dezinfekcijo. Sistem večkratnih ovir je torej najuspešnejši način.

O morebitni prisotnosti enteričnih virusov v pitni vodi, nam poleg drugih fekalnih indikatorjev  govorijo  predvsem  enterokoki  in  spore  Clostridium  perfringensa  ter epidemiološka situacija. Ker je s higienskega vidika prisotnost enteričnih virusov v pitni vodi nedvomen dokaz fekalnega onesnaženja, taka voda brez ustrezne priprave ni primerna za uporabo kot pitna voda. Glede ukrepov veljajo enake zahteve, kot pri drugih primerih fekalne kontaminacije, to je, da je do ureditve ustreznih postopkov priprave vode oziroma odprave vzrokov potrebno prekuhavanje pitne vode pri uporabi za pitje, kuhanje in pripravo hrane (ukrep omejitve).

Paraziti

Z  vodo  se  lahko  prenašajo  številni  paraziti  npr.:  Giardia  lamblia,  Cryptosporidium  spp. Entamoeba histolytica. Večina tvori ciste oz. oociste, ki so zelo odporne na običajne oblike dezinfekcije, nekatere je težko odstraniti tudi s filtracijo. Ciste oz. oociste parazitov lahko v pitni vodi preživijo zelo dolgo (oociste kriptosporidija npr. preživijo v sladki vodi tudi več mesecev). Kriptosporidij  je  od  parazitov,  ki  se  prenašajo  z vodo  najbolj  perzistenten v okolju,  najbolj odporen na kemijsko dezinfekcijo in najmanjši, torej ga je najteže odstraniti s filtracijo. Zato je izbran kot referenca za črevesne parazite, ki se prenašajo fekalno oralno z vodo. Če dosežemo cilje v zvezi s kakovostjo pitne vode za kriptosporidij, so doseženi tudi cilji za druge parazite v pitni vodi iz vodovoda.

Oociste kriptosporidija izločajo v blatu okužene živali (zlasti govedo in ovce) ali človek. Poglaviten način prenosa kriptosporidijev je s človeka na človeka (fekalno – oralno), drugi načini so še: uživanje kontaminirane hrane in vode (tudi pri rekreaciji v vodi) ter kontakt z okuženimi živalmi. Osebe z največjim tveganjem zaradi izpostavljenosti kriptosporidijem so: osebe z oslabljenim imunskim sistemom, majhni otroci in starejši. Najpogostejša posledica okužbe je driska. Driska je lahko akutna ali kronična. Izločanje parazitov po preboleli okužbi je lahko dolgotrajno.  Poizkusi na prostovoljcih so pokazali, da za infekcijo zadošča manj kot 10 oocist, teoretični izračuni kažejo, da že zaužitje ene oociste lahko povzroči infekcijo.

V Pravilniku o pitni vodi (Ur.l.RS št.: 19/04, 35/04, 26/06, 92/06 in 25/09) so paraziti omenjeni v 3. členu, kjer je navedeno, da je pitna voda zdravstveno ustrezna, kadar ne vsebuje mikroorganizmov, parazitov in njihovih razvojnih oblik v številu, ki lahko predstavlja nevarnost za zdravje ljudi. V pitni vodi se paraziti rutinsko ne določajo. Zaradi njihove večje rezistence na dezinfekcijska sredstva od E. coli, odsotnost E. coli ni zanesljiv pokazatelj njihove odsotnosti. Boljši indikatorji prisotnosti parazitov v vodi so spore Clostridium perfringensa.  V Prilogi I, Del C Indikatorski parametri je mejna  vrednost  parametra  Clostridium  perfringens  s  sporami:  0/100ml,  v  opombi  2  pa  je navedeno, da  se »določa le, če je pitna voda po poreklu površinska voda ali pa ta nanjo vpliva. V primeru neskladnosti mora upravljavec opraviti dodatna preskušanja in zagotoviti, da pitna voda ne predstavlja potencialne nevarnosti za zdravje ljudi zaradi prisotnosti patogenih mikroorganizmov, npr. kriptosporidija.«

O morebitni prisotnosti parazitov v pitni vodi, nam govorijo dejavniki tveganja. Na tveganje izpostavljene populacije za infekcijo vpliva število, tip kriptosporidijev, živost oocist in imunost izpostavljenih. Na podlagi teh dejstev se ne da podati splošnega ukrepa za vse situacije. Glede na ugotovljene dejavnike tveganja za kontaminacijo in infekcijo in ugotovljeno koncentracijo kriptosporidijev pri največji možni kontaminaciji, je potrebno preprečevanje kontaminacije na viru oziroma med distribucijo in/ali uvesti ustrezno pripravo vode. Sistem večkratnih ovir je najuspešnejši način. Cilj priprave, če hočemo doseči nizko tveganje za infekcijo,  je manj kot 1 oocista/100 l vode. Po uvedbi priprave je potrebno nadzorovati njeno delovanje in preverjati uspešnost. Za odločitev o morebitnem ukrepu omejitve (prekuhavanje) je potrebno upoštevati ugotovljene dejavnike tveganja za kontaminacijo in za infekcijo.