Duševno zdravje

Depresija

24. 09. 2014
Depresija je, poleg tesnobnosti, najpogosteje zabeležena duševna motnja v ambulantah osnovnega varstva. Prizadene lahko vsakogar; mlajše, starejše, moške in ženske.

Ocenjujemo, da bo vsaj enkrat v življenju za depresijo zbolela vsaka šesta oseba, ta trenutek pa je depresiven vsak dvajseti med nami. Čeprav je danes znanje o depresiji izredno napredovalo, se še vedno prevečkrat zgodi, da jo spregledamo tako laiki kot tudi strokovnjaki. Neprepoznana ali nepravilno obravnavana depresija pomeni trpljenje za posameznika, ki ga le-ta lahko konča tudi s samomorom.

Kaj je depresija?

Depresija je duševna motnja, ki prizadene človekovo razpoloženje, njegove misli, čustva, vedenje in telo in posledično vpliva na njegovo delovanje v krogu družine in izven. Kadar zbolimo za depresijo, se v delu možganov, ki uravnava razpoloženje, poruši ravnovesje kemičnih prenašalcev, ki v možganih prenašajo sporočila med celicami.

Vzroke ali dejavnike depresije lahko razdelimo v tri skupine. V prvi so dejavniki, zaradi katerih je posameznik bolj dovzeten za razvoj depresije in so prisotni že precej časa pred pojavom depresije: depresija v družini, prirojena nagnjenost k depresiji, neprijetne izkušnje v zgodnjem otroštvu (izguba staršev, zlorabe in drugo) ter kronične telesne bolezni (sladkorna bolezen, rak, srčni infarkt, nevrološka obolenja). V drugi skupini so dejavniki, ki depresijo sprožijo. Prisotni so lahko tik pred pojavom depresije in so nenadni in močni, ali pa so na človeka delovali že dlje časa in se krepili: izgube pomembnih oseb (smrt bližnjih, razpad zveze in drugo), neprijetni dogodki (izguba položaja, službe, prepiri, nesoglasja in drugo), zdravstvene težave (kronične bolezni, bolezni s slabo prognozo) in drugi. V tretji skupini so dejavniki, ki depresijo vzdržujejo kot na primer: brezposelnost, osamljenost, pretirana tesnobnost. Pri vsakem posamezniku gre za njemu lasten preplet dejavnikov. Pomembno jih je prepoznati, da se bo človek v procesu zdravljenja lahko usmeril v tiste, na katere lahko vpliva in mu omogočajo hitrejšo ozdravitev.
 

Kakšni so znaki depresije?

Znaki depresije so številni, ponavadi se pojavijo počasi in jih vsaj v začetku sploh ne opazimo ali pa jih zamenjujemo z drugimi obolenji. Za depresijo so značilni štirje sklopi znakov: znaki depresije v mislih, v čustvih, v vedenju in v telesu. Misli depresivnega človeka so večinoma negativne kot na primer: sem nevreden, nihče me ne mara, zame ni prihodnosti, slab sem, nima smisla, misli na smrt, misli o samomoru. V čustvih prevladujejo bolezenska žalost, potrtost, otopelost, napetost, tesnoba, razočaranje, razdražljivost, občutki krivde. V vedenju je v ospredju umikanje v samoto, umikanje pred zunanjim svetom, jok brez vidnega razloga, poležavanje, opuščanje skrbi zase, nespečnost z zgodnjim prebujanjem, upad želje po spolnosti, motnje spomina in pozornosti. Telesni znaki so: bolečine v mišicah, v križu, glavobol, utrujenost tudi po počitku, mravljinci po telesu, pomanjkanje energije, pomanjkanje teka, pretirana ješčnost in drugo. Našteti znaki se ponavadi prepletajo, prekrivajo, vplivajo drug na drugega in se med seboj ojačujejo. Nekateri izstopajo bolj kot drugi, redko so prisotni vsi našteti, pojavljajo se lahko tudi drugi. Zlasti pri moških, včasih pa tudi pri ženskah, lahko opazimo drugačen tip depresije, ki se kaže v povečani jezi, razdražljivosti, agresiji, prekomernem pitju alkohola, pretiranem delu, v intenzivnih športnih aktivnostih in podobno.

 

Kdaj torej rečemo, da ima  človek depresijo?

O depresiji govorimo, če je človekovo razpoloženje več kot dva tedna zelo negativno (žalost, potrtost), ali če je v tem času opazno zmanjšan njegov interes in zadovoljstvo ob vsakdanjih aktivnostih in ima še vsaj pet od zgoraj naštetih znakov.

 

Kako zdravimo in obvladujemo depresijo?

Zdravljenje depresije je odvisno od trajanja in globine depresije. Blage depresije lahko izzvenijo tudi same, pri hujših oblikah pa se stanje poglablja, znaki depresije se množijo in večajo, posameznik jih več ne obvlada. Takrat običajno poišče pomoč. Prvi korak je pregled pri zdravniku. Depresiven človek se za obisk pogosto ne odloči sam, bodisi ker ne prepozna svojih težav, bodisi ker meni, da mu ni pomoči. Zato je izredno pomembno, da znake depresije pozna čim več ljudi, ki bodo lahko posameznika usmerili k virom pomoči.

V zdravljenju se običajno prepleta več načinov in sicer zdravljenje z zdravili (antidepresivi), zdravljenje z dejavnostmi, ki so prijetne in spodbudne, premagovanje negativnega razmišljanja ter različne oblike psihoterapije kot na primer vedenjsko kognitivna terapija in svetovanja. Tako antidepresivi, kot prijetne dejavnosti povečujejo delovanje tistih delov možganov, ki so zaradi motenega ravnovesja kemičnih prenašalcev premalo aktivni. Antidepresivov je več vrst. Pomembno je vedeti, da ne povzročajo odvisnosti, za razliko od pomirjeval in uspaval. Na učinek antidepresiva je potrebno počakati tri do šest tednov. S tem moramo seznaniti bolnika, ki bi lahko v tem času prenehal z jemanjem antidepresiva v prepričanju, da mu ne pomaga. Antidepresiv je potrebno jemati vsak dan po navodilu zdravnika, ki bo glede na prisotnost težav prilagajal zdravljenje. Antidepresiv je potrebno jemati dokler so prisotni znaki depresije in nato še štiri do šest mesecev kot preprečevalno zdravljenje. Čim globlja je depresija, tem dlje jo je potrebno zdraviti. Pacientu z depresijo je potrebno bolezen razložiti na njemu primeren način, s čimer bomo povečali in izboljšali njegovo sodelovanje v procesu zdravljenja. V proces je priporočljivo vključiti tudi svojce.

Poleg jemanja zdravil je človeka z depresijo potrebno spodbujati tudi na drugih področjih, zlasti tistih, ki jih lahko obvladuje in izvaja sam. Spodbudimo ga k izvajanju aktivnosti, ki jih ima rad. Bodimo pri tem vztrajni, a zmerni. Paziti moramo namreč, da si človek ne bo zastavil previsokih ciljev, ki jih zaradi bolezni same še ne bo mogel doseči. Pomembna je čustvena opora pri svojcih in bližnjih, pogovor ter predvsem pozorno poslušanje. V celotnem procesu zdravljenja bolnika z depresijo je vloga zdravnika, medicinske in patronažne sestre nenadomestljiva.
 

Pripravila: Nuša Konec Juričič, dr. med., spec. socialne medicine