Z znanjem do boljšega zdravja

Antraks - vranični prisad

26. 08. 2015
Antraks ali vranični prisad (črni prišč) je bolezen rastlinojedih živali, ki ga povzroča bacil antraksa. Ljudje se z bacilom antraksa okužijo izjemno redko, največkrat po izpostavljenosti oboleli živali oziroma tkivu obolele živali, kar je najbolj običajna pot prenosa.

V Evropi so v zadnjih letih  z antraksom obolevali intravenski uživalci drog, saj so se spore antraksa  nahajale v heroinu, ki se je onesnažil med izdelavo. Spore antraksa so se že uporabile kot biološko orožje – do okužb je prišlo ob vdihavanju prahu, onesnaženega s sporami antraksa.

Povzročitelj

Bacillus anthracis je gram pozitivna bakterija, ki tvori spore. Te spore so sposobne preživeti v naravnem okolju izjemno dolgo. Okužbo povzročijo spore, vegetativne oblike le redko.

Razširjenost antraksa

Antraks se pojavlja povsod po svetu, najpogosteje pa v kmetijskih področjih, kjer nimajo vpeljanih preventivnih programov nadzora antraksa pri domačih rastlinojedih živalih.

Primeri antraksa pri živalih in ljudeh se pojavljajo v  Južni in Centralni Ameriki, Aziji, Afriki, Karibih in Bližnjem vzhodu, občasno tudi v južni in vzhodni Evropi.

Dovzetnost za okužbo je splošna. Ljudje se okužijo, če spore vstopijo v telo, kjer se lahko "aktivirajo". Ko spore postanejo aktivne, se lahko bakterije razmnožujejo, proizvedejo toksine (strupe) in povzročijo bolezen.

V Sloveniji smo zadnji primer kožne oblike antraksa zabeležili l. 1983, ko sta v Komendi zbolela lastnik bolne živali in mesar, ki je žival zaklal. Pri nas se antraks občasno pojavi pri govedu.

Doba inkubacije

Inkubacijska doba (to je čas od okužbe do pojava bolezni) traja od nekaj ur do 7 dni, lahko tudi do 60 dni. Pri večini okuženih se bolezenski znaki razvijejo v 48 urah po izpostavitvi.  

Načini prenosa

Spore povzročitelja antraksa so lahko prisotne v naravnem okolju (v zemlji) in se največkrat po močnem deževju pojavijo na površinah (travnikih, pašnikih). Živali, ki se pasejo na površinah, onesnaženih s sporami bacila antraksa, se lahko okužijo in razvijejo bolezen, ki privede do pogina.  Ob tesnem stiku z obolelo ali poginulo živaljo (predvsem ob zakolu, rokovanju z organi/tkivi okužene živali brez uporabe ustrezne zaščite, ob uživanju termično neobdelanega mesa okuženih živali) se spore bacila antraksa prenesejo na ljudi.

Način prenosa  pogojujejo klinično obliko bolezni pri človeku:

  • po neposrednem stiku s tkivom (koža, drobovje...) okužene živali se pojavijo spremembe na koži (kožni antraks),
  • po stiku z okuženo volno in drugimi živalskimi izdelki se razvije kožni antraks,
  • s piki muh, ki se hranijo na okuženih živalih, se razvije kožni antraks,
  • z injiciranjem okuženega heroina se na mestu injiciranja razvije kožni antraks,
  • po zaužitju mesa okužene živali, ki je premalo  termično obdelano, se pojavi črevesni antraks,
  • po inhalaciji spor med predelavo kož, volne se razvije pljučna oblika antraksa,
  • po vdihavanju spor pri kajenju ali snifanju kontaminiranega heroina se razvije pljučni antraks,
  • po uporabi antraksa v obliki aerosola kot biološkega agensa je najpogostejši pljučni antraks.

Znaki antraksa

Kožni antraks

Najpogosteje se pri ljudeh pojavi kožna oblika (95%) antraksa. Običajno se 2-7 dni po okužbi pojavi rdeča pega, podobno kot pri piku insekta. V 1-2 dneh se na tem mestu razvije mehurček s krvavo vsebino.  Ko se mehurček posuši, nastane temnordeča, skoraj črna krasta, ki ne boli. Bolnik ima lahko tudi gripi podobne simptome z vročino, glavobolom, slabostjo.

Kožni antraks se pri mesarjih in kmetovalcih običajno pojavi na rokah, vratu, ramenih, pri heroinskih odvisnikih pa na mestih, kamor si injicirajo drogo.

Pljučni antraks

Pljučna oblika antraksa je redka, razvije se pri približno 5 % bolnikov.  Bolezen poteka v dveh fazah. V obdobju  prve  faze  se pojavi utrujenost, visoka vročina in kašelj. Po nekaj dneh se bolnikovo stanje poslabša, prične težko dihati, manjka mu zraka. Na rentgenski sliki je vidno zasenčenje pljuč. Pljučni antraks ima lahko tudi izjemno nagel potek – od pojava prvih težav do smrti mine manj kot 48 ur.

Črevesni antraks

Običajno se začne s hudo prizadetostjo, vročino, bolečinami v trebuhu, bruhanjem krvave vsebine in krvavo drisko. Trebuh je zelo boleč in napihnjen.

Kužnost

Predmeti in zemlja ostanejo kontaminirani s sporami antraksa več desetletij.

Prenos s človeka na človeka je izjemno redek. Možen je prenos bacila antraksa s kožne spremembe bolnika na osebo, ki je bila z bolnikovo rano v tesnem stiku. Prenosi med ljudmi pri pljučni in črevesni obliki antraksa niso bili opisani.

Diagnozo potrdimo z laboratorijsko preiskavo (izolacijobacila antraksa, PCR).

Zdravljenje

Bolnike z antraksom zdravimo z antibiotiki.

Preprečevanje okužb

Osnovni ukrep za zmanjšanje možnosti okužbe ljudi je skrben veterinarski nadzor živali oz. čimprejšnje zaznavanje okužb pri živalih. Za obolelo oz. poginulo žival, pri kateri se sumi na antraks, poskrbi veterinarska služba, ki bo z mikrobiološki preiskavami potrdila ali ovrgla sum okužbe z bacilom antraksa.

V primeru, da veterinarska služba sum potrdi in dokaže okužbo z bacilom antraksa, obvesti Nacionalni inštitut za javno zdravje, Center za nalezljive bolezni. Epidemiologi ocenijo, ali obstaja možnost okužbe pri ljudeh, kakšna vrsta izpostavljenosti je bila (stik z živaljo, uživanje mesa ali možnost vdihavanja spor bacila antraksa). Osebam, ki so bile izpostavljene tveganju za okužbo, se v določenih primerih (možnost vdihavanja spor antraksa) predpiše antibiotik v zaščitne namene (t.j. kemoprofilakso) za daljše obdobje (60 dni). Osebam, ki so bile v manj tveganem stiku z obolelo/poginulo živaljo (dotik, rokovanje z mesom) pa zaščite ni potrebno predpisati, pač pa se jih opozori, da naj pozorno spremljajo svoje zdravstveno stanje in poiščejo zdravniško pomoč v primeru, da bodo opazili spremembe na koži, ki bi bile lahko posledica okužbe z bacilom antraksa ali ob pojavu drugih  simptomov/znakov bolezni. 

V ZDA imajo na voljo tudi cepivo proti antraksu (v Sloveniji ga ni)  - s cepivom cepijo predvsem zaposlene v diagnostičnih laboratorijih, ki rokujejo z bacilom antraksa in vojake, ki bi lahko bili izpostavljeni biološkemu orožju.

Zaključek

Antraks je nalezljiva bolezen, ki lahko privede do bolnikove smrti (največkrat pljučna oblika bolezni). Pojavlja se v okoljih, kjer je delovanje veterinarske službe nzadostno in/ali neustrezni, ljudje pa nimajo dovolj znanja, da bi prepoznali nevarnost, ki jim grozi ob nepričakovanem in nepojasnjenem poginu domačih živali.

V Sloveniji že več kot 30 let ni bilo primera antraksa pri ljudeh. Ustrezen veterinarski nadzor, sodelovanje veterinarske in zdravstvene stroke ter usklajeno naglo ukrepanje ob sumu na antraks pri domačih živalih zmanjšuje možnost, da bi v našem okolju prišlo do prenosa na ljudi. 


Dodatni dokumenti:

Ukrepi v primeru izpostavljenosti domnevno nevarni snovi (antraks)