Z znanjem do boljšega zdravja

5.4.3.1 Potapljanje na dah (snorkljanje)

Najenostavnejše, ne pa tudi brez nevarnosti, je t. i. potapljanje z masko na dah oz. snorkljanje. Za dihanje se pri tej vrsti potapljanja uporablja maska z dihalko, s katero vdihavamo zrak nad vodo, obraz pa imamo pod gladino in lahko gledamo nekaj metrov v globino. Če z globokim vdihom zajamemo dovolj zraka v pljuča, se s površine lahko spustimo nekaj metrov globlje. Pri tem moramo izenačevati ušesni pritisk in pritisk v ustnih votlini z že prej naučenim postopkom, sicer lahko natopi bolečina v ušesih in lahko poči bobnič. V notranjost ušesa vdre voda, ki je hladnejša od telesne temperature, kar povzroči vrtoglavico in tudi bruhanje. Dodatno imamo lahko težave s požiralnikom in želodcem (zgaga, dvig želodčne vsebine v usta), obstaja pa tudi nevarnost podhladitve.

Normalno bo potapljač ostal pod gladino toliko časa, kolikor lahko zdrži brez zraka – torej odvisno od telesne izurjenosti in porabe kisika ter globine potopa. Ko količina ogljikovega dioksida v potapljačevi krvi naraste čez določeno mejo, le-ta začuti željo po vdihu in se praviloma varno dvigne na gladino. Če pa potapljač pred potopom večkrat vdihne z namenom vnosa večje količine kisika v telo in podaljšanja časa potopa, bo izplavil več ogljikovega dioksida iz krvi, ta pa je glavni stimulator dihanja. Znižana količina ogljikovega dioksida vklopi alarm (potrebo po zraku/vdihu) pozneje, lahko tudi prepozno, ko kisika v krvi ni več dovolj. Na žalost je že veliko potapljačev umrlo zaradi izgube zavesti pri dvigu (pomanjkanje kisika v možganih). Dodatno se pri dvigu zniža tlak v pljučih, kar zmanjša prehod ostanka kisika iz pljuč v kri. Nekaj metrov pod gladino potapljač tako lahko izgubi zavest in se, če se potaplja sam, utopi. Zato je tudi za snorkljanje treba opraviti tečaj in se naučiti pravil varnega potapljanja. Zaradi varnosti se moramo vedno potapljati v paru, nikoli sami.