Cepljenje

Obvezno cepljenje po mnenje Ustavnega sodišča primeren ukrep

04. 06. 2012
Obvezno cepljenje, ki ga je zakonodajalec določil v prvi alineji prvega odstavka 22. člena Zakona o nalezljivih boleznih, je po oceni Ustavnega sodišča primeren ukrep za dosego zasledovanega legitimnega cilja, tj. preprečevanja in obvladovanja nalezljivih bolezni.

Ustavno sodišče je 12. februarja 2004 odločilo, da prva alineja prvega odstavka 22. člena, 4. točka prvega odstavka 57. člena in drugi odstavek 57. člena Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 69/95) niso v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče je zahtevalo dopolnitev Zakona o nalezljivih boleznih zaradi ureditve postopka in pravic prizadetih v zvezi z ugotavljanjem obstoja upravičenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja ter odškodninskega varstva oseb, ki zaradi obveznega cepljenja utrpijo škodljive posledice za svoje zdravje. Zato je leta 2006 Državni zbor sprejel dopolnitve in objavil Zakon o nalezljivih boleznih (uradno prečiščeno besedilo) Ur.l. RS, št. 33/2006.

 

Pomembne ugotovitve iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije:

  • Cepljenje proti nalezljivim boleznim je takšen preventivni zdravstveni ukrep, ki pomeni zdravljenje v širšem smislu in prispeva k ohranjanju zdravja posameznika in članov širše skupnosti.
  • Vsak posameznik je dolžan skrbeti za svoje lastno zdravje, kar vključuje tudi dolžnost sodelovanja pri preventivnih ukrepih, ki so določeni tako v korist posameznika, kot v splošno korist.
  • Ker se s cepljenjem zagotavlja kolektivno varstvo prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi, pa se posameznik pri uveljavljanju pravice odločati o samemu sebi ne more sklicevati na to, da bodo za varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni (in s tem tudi za varstvo njega samega pred okužbo) poskrbeli drugi, ki se bodo podvrgli cepljenju.
  • Presojo, katere nalezljive bolezni predstavljajo takšno nevarnost za zdravje posameznika in prebivalstva, da opravičujejo odločitev ukrepa obveznega cepljenja, je potrebno prepustiti medicinski (oziroma epidemiološki stroki). Zato za njegovo presojo ne more biti odločilna primerjava z drugimi državami, prav tako pa ni mogoče upoštevati navedb, češ, da ni razlogov za obvezno cepljenje proti nekaterim milejšim nalezljivim boleznim.
  • Ustavno sodišče je ugotovilo, da korist, ki jo prinaša cepljenje za zdravje posameznika in širše skupnosti, presega morebitno škodo, ki utegne nastati posameznikom zaradi stranskih pojavov tega ukrepa.
  • Po oceni strokovnjakov je za posameznika tveganje, da bo utrpel okvaro zaradi cepljenja, bistveno manjše od tveganja, ki bi ga zanj predstavljala sama bolezen, ki bi lahko povzročila hujše posledice kot cepljenje. V primerih, ko bi cepljenje pomenilo preveliko tveganje za zdravje posameznika, pa Zakon omogoča ugotavljanje utemeljenih razlogov za opustitev cepljenja. Ustavno sodišče tako ocenjuje, da koristi, ki jih prinaša obvezno cepljenje za zdravje posameznika in članov širše skupnosti, presegajo težo posledic posega v ustavne pravice posameznika. Zato obvezno cepljenje, kot ga določa Zakon o nalezljivih boleznih, ni prekomeren ukrep.
  • Ustavno sodišče opozarja tudi na 24. člen Konvencije ZN o otrokovih pravicah, v katerem je poudarjena posebna skrb za zdravje otroka. Po prvem odstavku tega člena države pogodbenice priznavajo otrokovo pravico do najvišje dosegljive ravni zdravja in do storitev ustanov za zdravljenje bolezni in zdravstveno rehabilitacijo. V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da si bodo države pogodbenice prizadevale za popolno uresničitev te pravice in bodo v ta namen sprejele ustrezne ukrepe, med drugim tudi ukrepe za razvoj preventivnega zdravstvenega varstva.
Celotna odločba Ustavnega sodišča je na voljo TUKAJ.