Z znanjem do boljšega zdravja

Legioneloza

05. 02. 2015
Legionelozo povzročajo bakterije, ki so prisotne v naravnih vodnih okoljih kot so reke, jezera in druge stoječe vode. Število bakterij v naravnem okolju je majhno, zato naravno okolje običajno ne predstavlja vira okužbe za ljudi.

Legionele iz naravnega okolja zaidejo v vodne sisteme, ki so namenjeni za oskrbo s pitno vodo, hlajenje (hladilni stolpi), v bazene s kopalno vodo, bazene z industrijsko vodo itd. Legionele se najbolje razmnožujejo v topli vodi. V nenaravnem, umetnem okolju se legionele ob primerni temperaturi in drugih dejavnikih okolja močno namnožijo in začnejo predstavljati nevarnost za zdravje ljudi.

Povzročitelj
Bolezen povzroča bakterija  legionela. Poznanih je več kot 50 vrst legionel,  približno 20 vrst je povezanih z obolenji pri ljudeh.  V Evropi je najbolj pogosta povzročiteljica legioneloze Legionella pneumophila  serogrupa 1.

Inkubacijska doba
Čas od okužbe do pojava bolezni običajno traja od 2 do 10 dni, v redkih primerih pa tudi od 16 do 20 dni od izpostavljenosti viru okužbe.

Način prenosa
Običajna pot okužbe je preko kužnega aerosola  -   vdihavanja drobnih kapljic, ki so razpršene v zraku in vsebujejo legionele. Manjše kot so kapljice z legionelami, večja je možnost za okužbo. Kapljice s premerom manj kot 5μm lažje dosežejo nižje dele dihalnih poti kot kapljice večjega premera. Posebno nevarni so aerosoli okužene vode, ki nastajajo ob tuširanju, v bazenu, kjer voda brbota, ob izpuhih iz hladilnih stolpov, v okrasnih fontanah itd. Nevarnost za okužbo predstavljajo slabo vzdrževani vodovodni sistemi in klimatske naprave, kjer zrak prihaja v stik z onesnaženo vodo. Nevarnost predstavlja voda nad 20°C in do približno 50°C, iz katere nastaja aerosol.
S pitjem onesnažene vode se ne moremo okužiti, saj gre popita tekočina v želodec, kjer legionele uniči kisel želodčni sok. Izjemoma bi se s pitjem lahko okužili bolniki z močno oslabljenim imunskim sistemom.
Prenos med ljudmi ni bil dokazan, kar pomeni, da se lahko okužimo zgolj iz vodnega vira in ne ob zbolelem za legionelozo.

Dovzetnost za okužbo
Obramba gostitelja temelji na celični imunosti. Pri okužbi z legionelo nastanejo tudi protitelesa, ki ne ščitijo pred ponovno okužbo.
Bolj dovzetni za okužbo z legionelami so starejši, kronično bolni, bolniki z oslabljenim imunskim sistemom, kadilci, alkoholiki. Več potrjenih okužb z legionelami je pri moških.

Simptomi in znaki bolezni     
Po okužbi z legionelami se razvijeta dve različni obliki bolezni: Pontiaška vročica ali legionarska bolezen.

Pontiaška vročica je lažja oblika okužbe in je po poteku podobna gripi. Bolezenski znaki se pojavijo iznenada, z vročino, glavobolom in bolečinami v mišicah. Pri polovici bolnikov se pojavijo še znaki okužbe zgornjih dihalnih poti  - bolečine v žrelu in nahod. Bolezen traja 2 – 7 dni, mine sama po sebi in ne pušča posledic.

Legionarska bolezen poteka kot pljučnica, ki je ne moremo po simptomih in znakih ločiti od drugih bakterijskih pljučnic. Potek legionarske bolezni je različno težak – mlajše, zdrave osebe prebolijo lažjo pljučnico in se jim hitro povrne zdravje. Težak, zapleten potek, ki zahteva zdravljenje v bolnišnici pa je pogostejši pri starejših, kronično bolnih, ljudeh z oslabljenim imunskim sistemom in kadilcih. Poleg pljuč so prizadeti še drugi organi (npr. jetra, ledvice, možgani).
Legionarska bolezen se začne z utrujenostjo, izgubo teka, glavobolom, povišano telesno temperaturo in bolečinami v mišicah. Temperatura naraste na 40°C in več. Približno tretjina bolnikov ima drisko, bolečine v trebuhu, slabost in bruhanje. Bolniki največkrat suho pokašljujejo, izpljunek se pojavi kasneje, je lahko gnojav ali celo krvav. Bolniki ob globokem vdihu občutijo bolečino v prsnem košu, ki je posledica vnetja poprsne mrene (plevre). Ob težjem poteku so posebno starejši bolniki zaspani in/ali zmedeni.
Zdravnik ob pregledu ugotovi, da ima bolnik pljučnico. Bolnik, ki nima težkega poteka, se lahko zdravi v domačem okolju. Če pa ima zboleli zelo visoko vročino, je zmeden, mu primanjkuje zraka, je potrebna napotitev in zdravljenje v bolnišnici.
Legionarska bolezen nima posebnih kliničnih znakov, ki jo jasno razlikujejo od drugih vrst pljučnic, zato je za postavitev diagnoze potrebno narediti laboratorijske teste na vzorcu izpljuvka, krvi ali/in urina. Najpogosteje uporabljena  metoda za dokazovanje Legionarske bolezni je testiranje urina bolnika na prisotnost antigena legionel.

Kužnost
Bolniki s Pontiaško vročico ali legionarsko boleznijo niso kužni, saj se te bakterije ne prenašajo med ljudmi. Zato ni posebnih ukrepov ob stiku z bolnikom.

Zdravljenje
Pontiaška vročica mine sama od sebe in je ne zdravimo z antibiotiki. Bolnik z legionarsko boleznijo pa naj čim prej prejmejo antibiotik, ki učinkovito delujejo na legionele (makrolidni antibiotik ali fluorokinolon). Beta-laktamski antibiotiki (npr. ampicilin, amoksicilin s klavulansko kislino, penicilin, cefalosporini) niso učinkoviti.

Preprečevanje okužb
Cepiva proti legionelam ni. Okužbo preprečujemo s skrbnim vzdrževanjem vodovodnih sistemov in naprav, ki ustvarjajo aerosol in so možen vir okužbe.

Z namenom, da okužbe preprečimo, je potrebno:
-         redno čiščenje in odstranjevanje vodnega kamna, ki se nabira na pipah in tuših,
-         čiščenje kotlov in odstranjevanje oblog, kjer se bakterije najraje razmnožujejo,
-         odstranjevanje t.i. slepih rokavov v vodovodnih sistemih, kjer ni pretoka, ki omogoča razraščanje bakterij,
-         nadzor nad temperaturo v vodovodnem sistemu, ki mora biti primerno visoka (od 50°C do 60°C), da prepreči razraščanje legionel ali pa nižja kot 20°C. V hladni vodi legionele ne rastejo,
-         pravilno vzdrževanje naprav, ki proizvajajo aerosol (klimatske naprave, fontane itd.).

Jemanje vzorcev in potrjevanje legionel v domačih hišnih vodovodih nima posebnega smisla. Legionele se v vodovodnem sistemu pojavljajo občasno, zato tudi negativen izvid ne pomeni, da jih v sistemu ni. Bolj pomembno je, da poskrbimo za naš hišni vodovodni sistem in pravilno vzdržujemo druge možne vire legionel (npr. klimatske naprave) in s tem zmanjšujemo tveganje za okužbo.

Bolnikom, ki imajo močno oslabljen imunski sistem (npr. bolnikom po presaditvi kostnega mozga, notranjih organov, zdravljenih s kemoterapijo, visokimi odmerki kortikosteroidov, nekaterimi biološkimi zdravili) odsvetujemo uporabo termalnih bazenov. Topla bazenska voda (posebno če nastaja aerosol kot npr. v whirlpool-u) je lahko vir legionel, ki za takega bolnika predstavljajo zelo veliko tveganje in ogrožajo njegovo zdravje.