Z znanjem do boljšega zdravja

Pasavec ali herpes zoster

05. 02. 2015
Pasavec ali herpes zoster povzroča isti virus, ki ga v otroštvu spozna večina otrok, ko prebolijo norice. Sicer nenevaren virus na drugo priložnost počaka varno skrit, tj. v senzornih ganglijih hrbtenjače, kjer lahko miruje tudi vse življenje. Ponovno prebujeni lahko 10–30 odstotkom prebivalstva povzroči izbruh mehurjev na tistem delu kože, ki jo oživčuje živec, v katerem je virus spal.

Epidemiološke značilnosti

Obstajajo značilne razlike v pojavnosti pasavca med posameznimi državami in rasami, ki naj bi bile odvisne od starosti pri prvi okužbi z VZV. Na splošno se pasavec pogosteje pojavlja pri belcih kot pri temnopoltih. Nekatere epidemiološke raziskave poročajo tudi o pogostejši pojavnosti pasavca pri ženskah, medtem ko socialno-ekonomski status, sezonsko pojavljanje ali prebivanje v mestu oziroma na deželi niso bili spoznani kot dejavniki tveganja za pojav pasavca. Epidemiološki obraz pasavca pa se bo mogoče spremenil ob uvedbi množičnega cepljenja otrok proti noricam. Ponavljajoči se stiki z otroki z noricami naj bi pri ljudeh, ki so jih že preboleli, najverjetneje zmanjšali tveganje za izbruh pasavca.

Povzročitelj in potek okužbe

Pasavec povzroča okužba z virusom Varicela zoster (VZV). Z njim je prekužena večina prebivalstva, saj povzroča dobro znano otroško bolezen norice.

Pasavec (Herpes zoster) je bolezen, ki se navadno pojavi na določenem delu telesa, tj. na koži v določenem pasu. Kaže se z značilnimi mehurčki in bolečino. Najpogosteje prizadene starejše ljudi, a niti mladostnikom in celo otrokom ne prizanese. Bolezen je lahko prepoznavna in tudi samoozdravljiva, če se ne pojavijo zapleti, med katerimi izstopa predvsem zelo huda kronična bolečina, t. i. postherpetična nevralgija. Izbruh bolezni, še posebej, če se pojavi v razširjeni obliki, pa lahko nakazuje tudi na oslabitev imunskega odziva telesa in je tako lahko prvi vidni kazalnik nekaterih hudih osnovnih bolezni, ki se še niso izrazile.

Dokaz okužbe

Pasavec je že na prvi pogled zelo razpoznaven, in sicer zaradi značilne enostranske lokalizacije v obliki pasu pa tudi zaradi značilnih gručic mehurčkov po koži prizadetega dela. Rutinsko diagnozo pasavca zdravnik postavi že na osnovi poteka bolezni in značilne klinične slike. Lahko pa seveda bolezen tudi potrdimo z usmerjenimi mikrobiološkim preiskavami za dokaz povzročitelja v tekočini mehurčka oz. razjedi.

Način prenosa in doba inkubacije

Pasavec se ne prenaša s človeka na človeka. Virus, ki povzroča pasavec (varicella zoster virus), se lahko prenese s človeka z aktivnim pasavcem na človeka, ki še nikoli ni prebolel noric ali bil cepljen proti noricam. V tem primeru bi ta oseba zbolela za noricami, ne pa za pasavcem.  Virus se lahko prenese z direktnim kontaktom s tekočino iz mehurčkov na izpuščaju pasavca.

Inkubacijska doba je od 14 do 16 dni, lahko pa je tudi med 10 in 21 dnevi.

Dovzetnost za okužbo

Dovzetni za okužbo so vsi ljudje, ki so kdaj preboleli norice. Izbruh je najverjetneje posledica spremenjenega ravnovesja med gostiteljem, torej človekom, in virusom, vendar konkretni sprožilni dejavniki niso znani. Verjetno je ključnega pomena prehodno ali trajno oslabljen gostiteljev celični imunski odziv. 
Pasavec se pojavlja pri posameznikih in ne v obliki epidemij. Bolezen je pogostejša pri starejših od 60 let in pri ljudeh z oslabljenim imunskim odzivom organizma, na primer pri bolnikih s HIV/aidsom, rakavih bolnikih, bolnikih po presaditvi kostnega mozga in pri tistih, ki prejemajo imunosupresivna zdravila.

Simptomi in znaki bolezni
Bolnik običajno najprej začuti hudo pekočo bolečino na določenem »pasu« kože, ki ga oživčuje okužen čutni živec. Po od dveh do treh dneh se na boleči koži pojavijo nekaj milimetrov velike rdečine, na katerih vzbrstijo prozorni mehurčki z bistro tekočino, ki se lahko združijo v večje mehurje. Spremembe so sorazmerno ostro lokalizirane in omejene le na eno polovico telesa. Mehurčki počijo, ostanejo ranice, ki jih nato prekrije krasta, ta po tednu do dveh odpade in zapusti še rahlo rdečino, ki sčasoma izzveni. Navadno se pasavec pozdravi brez posledic na koži. Če se pojavi bakterijska okužba prizadete kože (npr. če bolnik ranice spraska), se to mesto lahko ognoji, proces zdravljenja pa je dolgotrajnejši in lahko zapušča brazgotine. Običajno bolezen traja od 10 do 15 dni. Pri manj kot 4 % bolnikov se pasavec lahko ponovi. Pri ponavljajočih se zagonih mehurčkov na koži moramo pomisliti tudi na mogočo drugo bolezen, mogoče na okužbo z drugim virusom, virusom Herpes simpleks (HSV), in ne z VZV. Pasavec se najpogosteje pojavi na prsnem delu telesa, lahko pa tudi na vratu, obrazu, trebuhu ali na ledvenem delu. Mehurčki se lahko razširijo tudi na najbližja sosednja 'pasova'.

Pasavec lahko poteka precej neugodno in sicer zaradi lokalizacije kožnih sprememb ali zaradi razsoja virusa.
Pasavec lahko prizadene tudi osrednje živčevje. Pri tretjini bolnikov s pasavcem so v možganski tekočini našli vnetne celice, vendar je le malo bolnikov imelo bolezenske znake.
Še posebno nevaren je pasavec, ki izbruhne na delu kože, ki jo oživčuje očesna veja obraznega živca. Mehurčki zajamejo veko, polovico čela in nosu. Bolezen pa se lahko razširi tudi na oko in povzroči vnetje roženice, šarenice, glavkom in celo izgubo vida, v zelo redkih primerih celo enostransko vnetje možganskega žilja. V takem primeru je obvezen pregled pri okulistu, saj z zgodnjim zdravljenjem lahko preprečimo najhujše. 
Pasavec lahko prizadene tudi celo polovico obraza in polovico ustne votline, kar povzroči v ustih hude bolečine in težave pri prehranjevanju. 
Precej redkeje srečamo pasavec v področju ušesa. Gre za bolečino in mehurčke v zunanjem sluhovodu, motnje v ravnotežju, izgubo okusa in za istostransko ohromitev obraznega živca. Prizadeti so lahko tudi drugi možganski živci.
Če se pasavec pojavi v delu spolovil ali zadnjične odprtine, se lahko pojavijo motnje pri mokrenju. 
Virus VZV lahko v redkih primerih povzroči tudi ohromelost. 
V redkih primerih pa se zgodi razsoj pasavca po vsem telesu (generalizirani zoster). Pogostejši je pri ljudeh z oslabljenim imunskim odzivom in je lahko prvi kazalnik le-tega pri do takrat sicer »zdravem« človeku. Na koži se razsoj kaže z izpuščajem, podobnim noricam, saj ne zajame le enega ali nekaj »pasov« kože, ampak je posejan po vsem telesu. Predvsem pri imunsko zelo oslabljenih ljudeh bolezen lahko prizadene tudi notranje organe (pljuča, jetra).

Najpogostejši in najnadležnejši zaplet pasavca, ki dolgoročno lahko močno okvari kakovost življenja, pa je t. i. postherpetična nevralgija. Bolečina je vodilni znak pasavca in je posledica vnetja živca, ki oživčuje prizadeti »pas« kože. Prisotna je večinoma že pred izbruhom mehurčkov, med njihovim razvojem in se z izginotjem kožnih sprememb lahko umiri ter povsem izzveni. Če pa bolečina traja mesec ali več, govorimo o postherpetični nevralgiji. Ta je lahko zelo huda in se ne odziva na običajna protibolečinska zdravila; bolnika lahko pripelje na rob obupa. Pogosteje se pojavi pri starejših, saj zanjo toži kar polovica bolnikov starih nad 50 let s pasavcem. Ko je postherpetična nevralgija enkrat že prisotna, jo je težko obvladati.

Kužnost

Oseba s pasavcem je kužna, ko se pojavijo mehurčki, ni pa kužna pred pojavom mehurčkov in ko mehurčkov ni več, oziroma ko so prisotne samo še kruste.

Zdravljenje
Z zdravljenjem pasavca predvsem preprečujemo zaplete bolezni. 
Zelo pomembno je, da prizadet del kože, kjer je izbruhnil pasavec, obvarujemo pred bakterijsko okužbo, zato ga sterilno pokrijemo. Če je prisotno tudi hudo vnetje dela okrog mehurčkov, mesto nekaj dni hladimo z obkladki fiziološke raztopine, ki jih zelo pogosto menjavamo. Sicer pa na prizadet del kože ne nanašamo nobenih mazil ali krem.
Pasavec lahko usmerjeno zdravimo s protivirusnimi zdravili. Z njimi skrajšamo trajanje izpuščaja in čas izločanja virusa, torej kužnost bolnika, preprečimo ali omilimo pa lahko tudi zaplete. Zdravila so na voljo v obliki tablet, za hujše primere tudi v obliki, primerni za dajanje v žilo. Način odmerjanja in trajanje zdravljenja sta odvisna od starosti in imunskega stanja bolnika ter od samega poteka pasavca. 
Zdravljenje moramo začeti čim prej, najpozneje pa v prvih treh dneh po izbruhu mehurčkov.
Pri pojavu postherpetične nevralgije moramo ukrepati čim prej. Dostikrat se namreč izkaže, da pri postherpetični nevralgiji ni nemočen le bolnik, ampak tudi zdravnik. Zato sta zelo pomembna še pravočasno ukrepanje in dovolj hitra uvedba protivirusnega zdravila, ki dostikrat lahko prepreči ta tako hud in boleč zaplet pasavca.

Preprečevanje okužb

Že vrsto let obstaja cepivo proti noricam, ki je v nekaterih državah že del rednega imunizacijskega programa otrok. V Sloveniji takega množičnega cepljenja še ni, je pa od letos na voljo tudi cepivo proti pasavcu.

Oseba s pasavcem naj izpuščaj pokrije, naj se izogiba dotikanju le-tega, ter naj si pogosto umiva roke, da bi preprečila razširjanje virusa na druge ljudi. Pomembno je tudi, da se izogiba nosečnicam, ki še niso prebolele noric ali bile cepljene proti noricam, nedonošenim novorojenčkom oziroma novorojenčkom z nizko porodno težo ter vsem imunsko kompromitiranim osebam (osebe na imunosupresivni terapiji, na kemoterapiji, osebe s transplantiranimi organi, osebe okužene z virusom HIV).

Cepljenje proti pasavcu

Od spomladi leta 2016 je tudi v Sloveniji na voljo cepivo proti pasavcu (herpes zostru), ki zmanjšuje tveganje za razvoj pasavca in dolgotrajne bolečine (postherpetične nevralgije), ki jo bolezen lahko povzroča. Cepljenje je priporočljivo za osebe stare 60 let in več (za imunsko oslabljene le po presoji lečečega specialista). Cepljenje se opravi z enim odmerkom cepiva. Cepljenje je možno opraviti pri izbranem zdravniku ali v ambulantah območnih enot NIJZ (po predhodnem telefonskem naročilu).